Zgodba o polhih in polharstvu

1208-velika.jpg

Besedilo: Marjan Žiberna
Fotografije: Marko Masterl 

Če bi vedel, da je nekaj let poprej Tito naklonil svoj dragoceni čas in pozornost dolenjskim polharjem, najbrž ne bi tako zlahka pristal na vzdevek Kardelj. Takrat, sredi 70. let, ko sem bil v drugem ali tretjem razredu osnovne šole, sva z dve leti starejšim sosedom namreč “ustanovila” polharsko društvo. Izdelala sva majhne rdeče knjižice, napisala z nezanesljivo roko na prvo stran Polharsko društvo Malo Ubeljsko, odtisnila iz krompirja izdelan približek pečata in si razdelila funkcije. Kot starejši je imel pravico do predsednikovanja, jaz sem mu bil nekakšen pribočnik. Nadela sva si tudi partizanski imeni; on je bil Tito, jaz sem bil, ne vedoč, da se maršal zanima tudi za tako posvetne zadeve, kot je polharija, s Kardeljem čisto zadovoljen … A že po nekaj tednih sva bila brez članstva, saj se vaški otročaji niso izkazali za predane skupni stvari. Izpit, pri katerem se je bilo treba dokazati s plezanjem po drevesih, se je usodno končal za njihove hlače in srajce, in pod starševskimi pritiski so hitro klonili …

S Titom sva ostala sama. Starega soseda, kakšnih 75 jih je moral imeti, nekdaj zagrizenega polharja, sva toliko časa nadlegovala, da je s svojim bolečim križem zlezel na senik in pobrskal za ostanki škrinc, kot se reče polšjim pastem pod Nanosom in še marsikje drugje. Potem sva z vejicami drezala v drevesna dupla, kjer sva vedela, da so polhi, da so ti jezno drdrali, in se veselila jeseni, ko jih bova nalovila, da bo joj …



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.