Med slovenskimi Romi

06_06_v.jpg

Besedilo: Uroš Škerl
Fotografije: Manca Juvan

Sonce je stalo visoko na nebu. Na cesti med Mursko Soboto in Beltinci je naš avtomobil drobil grudice zemlje, ki je tam ostala za nekim traktorjem. Po njivah je zelenela mlada pšenica in od nekod je zadišalo po gnoju. Romeo Horvat – Popo, štiriindvajsetletni romski mladenič, pesnik, prevajalec in novinar s Pušče pri Murski Soboti, se je namrdnil. Zaprl je okno.

“Romi niste prav navdušeni kmetovalci?” sem ga podrezal. “Ne,” je resno odvrnil. Potem se je zarežal: “Mi smo urbanizirani.” Popo se rad šali, tudi kadar misli resno. Med Romi so kmetovalci izjema. “Saj veš, Romi nismo nikoli imeli lastne zemlje. Naši predniki so potovali, bili so obrtniki, kovači, brusilci, popravljali so preluknjane lonce. Včasih je kdo pomagal pri kakšnem kmetu, to pa je bilo tudi vse.” Ljudstvo, ki so ga nekoč imenovali Cigani, od prvega svetovnega romskega kongresa leta 1971 pa se imenuje Romi, že zadnjih dvesto let, odkar si je začelo graditi stalna naselja, živi, kot živi slovensko podeželsko prebivalstvo danes: po vaseh, na kmetih, vendar večinoma brez motike in srpa. Če je Rom prijel v roko kmečko orodje, ga je največkrat le zato, da bi ga popravil.

“Romi smo tudi glasbeniki,” je pripomnil Popo. Iz žepa je izvlekel mobilni telefon, na katerem ima posneto skladbo, ki jo je ustvaril s svojo skupino Dželem Dželem. Brnenje motorja je preglasila živahna narodna glasba z orientalsko zvenečo melodijo in disko ritmom. Popovi prsti so igrali po kolenu kot po klaviaturi. “Poslušaj tole,” je vzkliknil ob virtuozni pasaži. “Tidl-di-didldi-didl-di-di-didl-di …” Prekmurski Romi, nekoč tamburaši in guslarji, ustanavljajo skupine, s katerimi nastopajo na veselicah, porokah in v gostiščih.

“Lepo je biti Cigan,” nam je še isti dan zatrdil gospod Ludvik Levačič, šero-rom, poglavar naselja Kamenci v Prekmurju. “Vedno sem bil Cigan in tako je prav.” Gospod Ludvik ne mara za politično korektnost. Zdi se mu prejkone hiperkorektna. “Cigani so nas imenovali že, ko smo odšli iz Indije. Rome so si izmislili šele pred tridesetimi leti.” Levačič večkrat omeni svojo pradomovino. Videti je, da je na indijski izvor ponosen. Tudi sicer je zadovoljen s svojo posebnostjo. “Rodil sem se na slami kot Jezus,” je pripovedoval ob kavi v domači hiši. Leta 1951 je privekal v potujočo družino z dvanajstimi otroki. “Kot še nekaj družin iz našega kraja smo potovali z vozovi in peš. Prekrižarili smo vso Jugoslavijo, nabirali smo zelišča, brusili nože, prerokovali smo in prosjačili. Takšno življenje je bilo lepo.”



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.