Urni in drzni

12_07_v.jpg

Besedilo: Marjan Žiberna
Fotografije: Matej Vranič

Kdor ga ne pozna, bi ga, če bi ga videl le na sliki, zlahka umestil v tropske dele sveta, kjer so ptice, z večino vodomčevega sorodstva vred, bolj pisane. A domovina vodomca (Alcedo atthis), slabo ped dolge ptice, je zmerni pas; je prebivalec večjega dela Evrope, razen severa (nad 60. vzporednikom ga ni najti), precejšnjega dela Azije in tudi dela severne Afrike. Zlasti zaradi posegov v naravni tok rek in potokov pa je njegov življenjski prostor marsikje ogrožen.

Ko sem bil otrok, sem imel “ptičji dnevnik”. Tako sem imenoval zvezek, v katerega sem si zapisoval imena ptic, ki sem jih opazil, in ko sem vanj vnesel vodomca, sem bil zelo ponosen. Bil je ena izmed ptic, o katerih sem v člankih, ki jih je za revijo Pionir pripravljal Iztok Geister, starosta sodobne slovenske ornitologije, bral s še posebnim občudovanjem. Na robu domače vasi si je sosed, ki se je nekaj let prej odselil v mesto, začel graditi hišo. Parcela je bila v bregu in izkop temeljev je naredil veliko rano v travnato pobočje. Toda naslednjo pomlad se je v ta zemeljski usek naselil vodomec, v zadnjo stran, kakšne štiri metre visoko ilovnato “steno”, si je napravil rov in v njem gnezdo. Vhod v rov je bil previsoko, da bi lahko poškilil vanj, zato sem le od daleč opazoval, kako je malim prinašal hrano. Blizu, le dober lučaj stran, je tekel Globoščak, eden izmed izvirov Nanoščice, kjer je lovil majhne ribice, hrano zase in predvsem za zarod. Čepeč na suhi veji nad gladino je prežal nanje, potem pa bliskovito strmoglavil v vodo in se že čez hip spet prikazal iz nje. Za kratek čas je posedel na veji, otresel z glavo (šele pozneje sem izvedel, da je z udarcem ob vejo omamil ujeto ribo) ter se spreletel do skoraj suhe jablane, od tam pa smuknil v rov k svojim ptičjim otročičem. Kaj bi takrat dal, da moj daljnogled ne bi bil bolj ali manj neuporabna otroška igrača! Morda bi lahko ločil, kdaj jim je hrano prinesel kateri od staršev, ki so se prej izmenjevali pri valjenju, potem pa družno prinašali prigrizek; drugače kot pri samcu, katerega kljun je povsem črn, je pri samički spodnji del kljuna bolj ali manj rdeče obarvan ...



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.