Viki Grošelj o nepozabnih dneh v Dolomitih

viki_groselj_velika.jpg 
Besedilo: Viki Grošelj    
Fotografija:
Viki Grošelj

Za slovenske alpiniste so bili Dolomiti, za našimi Alpami, prva večja stopnica na poti v svet tujih gora. Leta 1971 sem jih sam prvič obiskal. To je bilo sploh moje prvo potovanje v tuje gore in opravil sem ga, kot je bilo tiste čase v navadi, kar z avtostopom. Skozi Tolmezzo sem po nekaj presedanjih prispel v Cortino. V pravem velemestnem vrvežu sem obstal odprtih ust in brez besed. Pa ne zaradi vsega, kar je svetovljansko mesto v osrčju Dolomitov ponujalo nekomu, ki je tja prišel iz precej bolj špartanskega “vzhodnega bloka”, ampak zaradi drznih skalnih konic neverjetnih oblik, ki so se na vseh straneh dvigale nad naselje. Čeprav sem pozneje prepotoval in preplezal številne gore in pogorja na vseh celinah našega planeta, tako estetsko dovršenih vrhov, stolpov, sten in grebenov nisem videl nikjer drugje. Gorska veriga Dolomitov je preprosto nekaj najočarljivejšega, kar je na našem planetu ustvarila narava. V strmih stenah Tofane nad prelazom Falzarego sva s prijateljem Radom preživela nekaj nepozabnih dni. Plezala sva v trdni navpični kamnini, bogati s številnimi oprimki, ki je kar nekakšen zaščitni znak tako rekoč vseh dolomitskih sten.

Svoje je dodalo še lepo vreme in novi plezalni cilji so se po vsakem uspešnem vzponu kar sami pojavljali na obzorju. Tistih dni v “plezalnih nebesih” ne bom nikoli pozabil. Naslednja leta so me, kar prehitro, posrkale vase strme stene Centralnih Alp Švice in Francije s svojimi več kot 4000 metrov visokimi vrhovi in zaledenelimi stenami, ki so bile še najbolj podobne stenam našega največjega hrepenenja, stenam Himalaje. In ko je končno na vrsto prišla Himalaja, sem ji naslednjih trideset let posvetil ves svoj čas, znanje in sposobnosti. Dolomiti so tako ostajali nekje v kotičku spomina, kot nekakšna ne do konca izživeta želja, kot ideal čiste lepote in veselja nad gibanjem v pravljičnem gorskem okolju.

Šele pred nekaj leti je naključje hotelo, da sem spet naletel nanje. Tokrat pozimi, ko sem na smučeh prvič potoval po njihovih pobočjih. Bleščeča belina na novo zapadlega snega, tople rumenorjave stene, nad njimi pa temno modro nebo so me v hipu spomnili, kaj sem vsa ta leta zamujal. Stara ljubezen me je “butnila”, kot bi me zadel tovornjak. Vsak dan sva s sinom Matijem odhajala na dolge smučarske potepe in se pod večer, polna doživetij, vračala na izhodišče. Minil je teden in vendar nama ni uspelo presmučati in prepotovati vsega, kar sva si želela. Vedel sem, da se bom moral vračati vsaj enkrat na leto, še bolje pa dvakrat.



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.