Poživljajoči beton

slovenske_zgodbe_avgust2011_velika.jpg

Besedilo: Tadej Golob
Fotografija: Borut Furlan idr.

Ko je bil Lean Fonda star 11 let, ga je oče odpeljal na plitvine pred Savudrijo. Ravno prav velik je bil, da se je potopil do dna in občudoval jate rib, nepregledne jate. “V tistih plitvinah,” razlaga danes, 30 let pozneje, z grenkobo v glasu, “je bilo več rib, kot jih je na indonezijskih ali avstralskih koralnih grebenih. Vrstno manj, sicer pa v izobilju, neskončno veliko.” Pa danes? “Rekel bi, da je od nekdanje populacije ostalo manj kot pet odstotkov,” pravi. A zgodbo o Leanu Fondi in njegovem projektu, s katerim želi vrniti nekaj tistega časa in nekaj tistih rib, je treba začeti z očetom Ugom, legendo slovenskega potapljanja, ki je zaradi bolezni umrl januarja letos, star 63 let. Ko je bil Ugo mlad fant, se je preganjal po solinah in tam na roke lovil ribe, jegulje in rake, in nihče ni bil presenečen, ko se je odločil za študij biologije. Po diplomi na Univerzi v Ljubljani se je zaposlil na nuklearni medicini, potem pa se vrnil na Obalo, kjer je postal direktor zdravstvenega doma v Luciji in podpredsednik piranske občine. “Bil je zagrizen komunist,” razlaga Lean, “in ko smo se preselili iz Ljubljane na morje, smo bili verjetno edini bedaki v državi, ki smo vrnili službeno stanovanje.” Nič čudnega, da Ugo ni bil eden tistih, ki bi ploskali ob spremembi sistema. “Ko je videl, kam pelje, je razočaran odšel na svoje,” se očeta spominja Lean. “Rekel je, da ne bo več delal za druge, in je ustanovil podjetje za dela pod vodo.” S sodelavcem, prav tako odličnim potapljačem Janijem Šušteršičem, sta delala po vsej Jugoslaviji, gradila temelje za elektrarne, zidala obalne zidove, polagala cevovode. Leta 2003 je kupil ribogojnico pred solinami v Piranskem zalivu in ta – tako kot tudi podjetje za dela pod vodo – je še sedaj v družinski lasti. Leta 1986 je Fondovo podjetje opravljalo sanacijo starega cevovoda pred Piranom. Del te napeljave sestavljajo tudi veliki betonski bloki, neke vrste pritrdišča za cevi. “Prav pri teh blokih,” pravi Lean, “je oče prvič videl, kaj se zgodi, če postaviš umetne skalne otočke na muljasta tla. Življenje je na njih dobesedno eksplodiralo. Na tistih cevovodih, na tistih malih jahačih, se je pojavilo tisočkrat več biomase, kot je je bilo prej na pesku ali blatu. Takrat se mu je porodila zamisel o umetnih podvodnih grebenih. Ko je ljudi pridobival zanjo, se je ozrl po svetu in ugotovil, da drugod to že počnejo.” Z očetom sta razmišljala o nekaterih lokacijah, primernih za postavitev podvodnih grebenov. Prva je na odprtem morju kakšno miljo in pol od obale med obema kanalizacijskima cevovodoma piranskih kanalizacijskih izpustov. Tam morsko dno ni muljasto, marveč peščeno, saj tokovi mulj sproti odnašajo, to pomeni, da je tam tudi več hrane za morske organizme, ki bi se pritrdili na takšne umetne opore, to pa omogoča nadaljnji razvoj združbe. Iz teh kanalizacijskih cevi tečejo odplake v morje. “Ogromno organskih snovi, ki ga onesnažujejo,” razlaga Fonda, “in če bi okrog teh cevovodov postavili grozd umetnih podvodnih grebenov, bi poskrbeli za naravni filter. Ker iz teh cevi teče sladka voda, se tam med prezimovanjem zbira veliko rib, ki so se prej zbirale ob ustjih rek, pa se zdaj ne morejo več, saj nimajo miru.” Naslednja možnost je pri njegovi ribogojnici, na tisti strani, na kateri tok odnaša hranila. “Uporabljamo sicer hrano, ki je namenjena za gojenje rib v fj ordih, z malo nitrati in fosfati, a vendar je gre nekaj tudi v okolje. Umetni greben ob naši ribogojnici bi bil tako neke vrste čistilna naprava, pa tudi zaščita za ribe.” Fonda navaja več koristnih vlog umetnih podvodnih grebenov v našem morju, od čistilne, znanstveno-raziskovalne in izobraževalne do turistične in celo ribiške, če bi se izkazali za uspešne. “Naredili smo lep model podvodnega grebena, ki je nastal na podlagi 40-letnih izkušenj s podvodnim ribolovom. Ko plavam nad morskim dnom in gledam kamnite plošče, točno vem, pod katero bodo ribe.”



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.