V drobovju Ljubljane

slov_velika.jpg

Besedilo: Branko Čeak
Fotografije: Domen Pal, Jože Maček, Branko Čeak

ZLEKNJEN NA ZADNJI KLOPI SLUŽBENEGA VOZILA JAVNEGA PODJETJA VODOVOD–KANALIZACIJA (VO-KA) RAZMIŠLJAM O PRHI, KROŽNIKU VROČE JUHE IN SVEŽIH SUHIH OBLAČILIH.
Vračamo se z raziskovanja ljubljanskega podzemlja. Kako bomo osvetljevali fotografije v okolju, kjer ni luči, kjer je vse spolzko in smrdi in še stojala ne moremo varno postaviti ...? Moje misli prekine pogovor na prvih sedežih, kjer skuša sodelavec Jože Maček vozniku razložiti najboljšo pot do svojega doma na Vrhovcih. Avto se počasi ustavi, voznik se obrne v desno in s pomirjujočim glasom spregovori: “Jože, ne skrbi, do tebe znam priti po cesti in pod zemljo.”

Pod zemljo velikega mesta je veliko poti. Nad njimi živi veliko ljudi. Poti tam spodaj ne poznamo, temne so, zatohle in menda po njih tekajo grozne živali. Slišali smo o podganah, nekje o aligatorjih, nekdo je nekomu rekel, da je nekdo slišal, da se je v kanalizaciji razvil križanec med podgano in potepuškim psom ... Tam spodaj torej svet ni prijazen in lep, temveč teman in skrivnosten, ostaja oddaljen, zakopan daleč od mojih čutil in zavedanja. Občasno mi podzemlje sicer potrka na vrata zavesti, ko je znesek na položnici za oskrbo s pitno vodo, odvajanje in čiščenje odpadne vode in odvoz odpadkov višji, kot je bil mesec poprej. Drugič me zjezi zamašen odtok, slab vodni pritisk med prhanjem in z vodnim kamnom zadelana mrežica pipe v kuhinji. “A bodo že zrihtali to vodo!?”



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.