Slovenske žabe

slo1_v.jpg

Besedilo: Marjan Žiberna
Fotografije: Matej Vranič

 Ugotovil sem, da imam z žabami opraviti več, kot sem sprva mislil. Resnici na ljubo gre večinoma za “posredne opravke”: plišasta žaba je ena od igrač, ki našo štiriletno Alino zvečer spremljajo v posteljo; mali pravim, da je žabica, ko je ljubka, in da se napihuje kot žaba, ko uganja trmoglavosti, primerne njenim letom; Žabe svatbo so imele je bil dolgo eden od hitov naših otrok; v pravljicah, ki jima jih zvečer prebiram, lepe princese z znanim izidom poljubljajo ostudne žabce ... Pa za risanke iz serije Poncho in Toro sem ju navdušil in ne vem, kdo ima večje veselje, ko gledamo legendarni suho-debeli par žabcev; sam nič ne zaostajam ...

 Bolj neposredno imam opraviti z žabami na pomlad, ko imajo ob večerih pravo svatbo le malo stran od naše hiše. Kar ne more biti, če stanuješ na Viču, na obrobju Ljubljane, in se torej spogleduješ z Ljubljanskim barjem, nobeno presenečenje. Žab je bilo na vlažnem Barju od nekdaj veliko, in ker so se v preteklosti cele družine ukvarjale z lovom nanje in s prodajo krakov, so Ljubljančani postali znani kot žabarji. Čeprav ni povsem izključeno, da ta ne ravno ugledna oznaka temelji na “kva”, ki je – morda prav zaradi življenja v bližini žab – zamenjal vprašalnico “kaj” ...

 Kakorkoli že, če stopim čez cesto, v staro gostilno Pri Žabarju, tam že dolgo ne morem več doživeti presenečenja – na krožniku se kraki žab, ki smo jih morda prejšnji večer poslušali veselo regljati nedaleč stran, ne bodo znašli. Že od
leta 1993 vse pri nas živeče žabe, tako kot tudi druge dvoživke, varuje zakon. Prepovedano jih je loviti, prodajati, namerno vznemirjati, uničevati njihov mrest ... V naših gostilnah tako večinoma ponujajo iz Azije uvožene žabje krake, saj tam za
potešitev gurmanskih želja ljudi te živali še vedno lovijo, ponekod tudi gojijo.








Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.