Življenje na Jesenicah

slo1_v.jpg

Besedilo: Meta Krese
Fotografije: Jaka Gasar

“Na Javorniku so bile valjarne, na Jesenicah pa topilnice,” se spominja upokojeni varilec Marjan Židanek. “Stari ata je bil iz Mežakle, tam so žgali oglje. To je bilo vse fabrško. Bil je tako umazan, da ga sploh nisi prepoznal, toda v nedeljo je šel ven s špancirštokom s srebrno kroglo, toliko so zaslužili. Vsak mesec bi lahko kupil kravo. Vlak lumpar je v Ljubljano vozil samo zaradi Jeseničanov. Lumpat so hodili. Pred prvo svetovno vojno je bilo dobro, tudi še po njej, potem pa vse manj.”

Pisatelj Pavle Zidar v Zolajevi maniri opisuje življenje v barakah ob Savi v knjigi Barakarji (1968). Barakar je bil vsak, duša ali dušica, ki je prebival v baraki, ki jo je železarna sezidala za svoje delavce. Ta vzdevek ni bil žaljivka ... Po svoje pa je le izražal neko razdaljo med barakarji in onimi, ki to niso bili. Razdalja se je včasih kazala v pol priprtem pogledu, kadar so nas gledale avstro-ogrske tercialke, v trgovinah, mesnicah, gostilnah pa so se prižigale ljudem na obrazih rdečice kot pri pljučnih bolnikih. Seveda je le redko kdo upal vpričo nas kaj reči, od kod smo.

Vrsto let pozneje je Miha Mazzini imenoval barakarsko naselje geto v romanu Drobtinice (1987). Dolge vrste barak, zbitih skupaj iz desk, tramov in valovite lepenke, prislonjenih tik ob pobočje. Polne delavcev, ki so prišli z juga in čakajo na zaposlitev v železarni. Če jo dobijo, ji kmalu sledi tudi stanovanje. Preselijo se na desni breg v sodobnejši geto.

Železarno Jesenice so z investicijami v naprave in obrate uvrščali med vodilne izdelovalce na svetu tudi po letu 1960. Prva generacija priseljencev iz nekdanjih jugoslovanskih republik je prišla kmalu po drugi svetovni vojni.

Egi Biček je “staroselec”, saj je že njegov stari oče prišel iz Selške doline. Vsi v družini so bilipovezani z železarno: “Edini sem izvisel, razen med počitnicami ...” Zares je bilo tudi njegovo delo povezano s fabrko, saj je bil dolga leta zaposlen na kranjskem zavodu za zaposlovanje. “Sem eden tistih, ki sem tudi po željah železarne hodil po delavce v Sanski most, Bosansko Gradiško, Bihać ... Poklical sem, recimo, na zavod za zaposlovanje v Jajce, Prijedor, kjer so vedno imeli na razpolago ljudi. S seboj sem vzel fabrškega kadrovika, navadno je bil to psiholog Belčič, dali so nama avto in sva šla. Tam sva opravila prvi izbor. Če sva zjutraj prišla dol, sva imela dopoldne pogovore, drugi dan je Belčič opravil osnovne teste za spretnost. Potem smo jih povabili gor. Vožnjo smo jim plačali. Na Jesenicah so opravili še dodatne pogovore, predvsem pa zdravniški pregled. V nekaj dneh smo naredili seznam primernih kandidatov. Najprej so jim priskrbeli samska stanovanja, urejeno so imeli prehrano, takrat je bil še četrti obrok, in sicer tople malice.”



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.