Konstruktor ležečih koles

slo3_v.jpg

Besedilo:
Marjan Žiberna
Fotografije: Arne Hodalič

DAMJAN ZABOVNIK, Velenjčan, rojen leta 1975, se je konec 80. let seznanil z ležečim kolesom (t. i. lezikolom). Z njim je potoval in občasno tudi tekmoval. Sprva je študiral fiziko, a je pozneje diplomiral na fakulteti za šport. Na podlagi izkušenj in pridobljenega znanja je postal uspešen izdelovalec vozil izključno na človeški pogon. V vozilu, ki spominja na cigaro, znotraj njega pa je voznik, ki poganja pedala, tudi nastopa. Med drugim je postavil – zdaj že izboljšani – svetovni rekord v vožnji na uro: leta 2008 je na ovalni progi Dekra v Nemčiji v eni uri prevozil 87,1 kilometra. Še vedno pa je veljaven njegov svetovni hitrostni rekord na zmerni nadmorski višini: leta 2009 je z letečim startom 200-metrsko razdaljo prevozil s poprečno hitrostjo 107,2 kilometra na uro. Pravi, da brez pokroviteljev ne bi šlo, še posebej je za pomoč hvaležen podjetju Tušmobil.

V čem je bistvo uspeha pri konstruiranju ležečih koles?

Ključna je aerodinamika. Pri ležečem kolesu je zračni upor 25-krat manjši kot pri navadnem. Da je upor čim manjši, mora biti vozilo majhno, ravno tolikšno, da ima voznik še dovolj prostora. Seveda mora biti tudi optimalno oblikovano, da za njim ne nastajajo turbulentni zračni tokovi, ki bi ga zavirali, in zlasti v sprednjem delu ustrezno spolirano, da ga zrak lepo obteka. Trenje gum je opazno, teža vozila je manj pomembna, a jo je, če hočete doseči rekordne izide, seveda treba upoštevati.

Z vašim kolesom eiviestretto je Italijan Francesco Russo postavil svetovni rekord v vožnji na uro, ki zdaj znaša 91,556 kilometra. Kakšne pa so največje hitrosti, ki jih je po vašem mogoče doseči na kratki razdalji?

Menim, da so mogoče hitrosti do 140 kilometrov na uro, kaj bistveno več se mi ne zdi ravno verjetno. Gre seveda za dosežek na večji nadmorski višini, kjer je zrak redkejši in zato upor manjši. Pomembna je tudi temperatura zraka oziroma cestišča – višja ko je, manj je kotalnega trenja in zračnega upora. Najpomembnejše prizorišče takih preizkusov je Battle Mountain v Nevadi v ZDA, 1400 metrov visoko, kjer poteka vsakoletno tekmovanje World Human Powered Speed Challenge.

Kaj pa sam trening?

Več kot na kolesu treniram na trenažerju, ki je narejen tako, da sem v enakem položaju kakor na kolesu. Je pa treba upoštevati, da na ležečem kolesu vozim vzvratno, saj je tako izkoristek vložene energije največji. Za tako vožnjo pa je treba nekaj vaje.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.