Štetje ptic

slo1_velika.jpg

Pod pokroviteljstvom mednarodne nevladne organizacije za varstvo in obnovo mokrišč Wetland International s sedežem na Nizozemskem prostovoljci že od leta 1967 na vseh celinah sveta, razen na Antarktiki, organizirano štejejo vodne ptice. Vsako leto akcija poteka na določen dan v sredini januarja, ponekod na južni polobli jih štejejo še drugič v sredini julija. Sodeluje več kot 15.000 ljudi iz več kakor sto držav.

Namen projekta je ugotoviti, kako se spreminja število prosto živečih ptic po vsem svetu, odkriti, na katerih vodah se jih zadržuje največ, in ljudem dati priložnost, da dejavno prispevajo k varovanju ptic in narave na splošno. V Sloveniji projekt imenujemo Zimsko štetje vodnih ptic. Koordinira ga Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS). Prvi popis smo imeli leta 1988. Udeležba je bila skromna, a do leta 1997 se je akciji pridružilo toliko sodelavcev, da od takrat ptice štejemo sistematično po vsej državi na okoli 1400 kilometrih rek, na več kakor 150 jezerih, ribnikih in mokriščih ter ob celotni morski obali.

Ptičerija, kakor imenujemo terenske izlete, med katerimi opazujemo in štejemo ptice, ni konjiček za ljudi, ki jutra tako zelo prezirajo, da jih raje kot karkoli drugega preživijo v postelji pod odejo, zviti v dve gubi in z zaprtimi očmi. Ptice so namreč najdejavnejše ob sončnem vzhodu, zato moraš biti takoj ob svitu že sredi narave, povsem buden in nabrušen z vso pozornostjo, kar je premoreš, da kakšne ne spregledaš ali ne prešteješ dvakrat. Pri zimskem štetju vodnih ptic – da med pogovorom ne dolgovezimo, ga navadno imenujemo z angleško kratico IWC, ki pomeni International Waterbird Census – to ne velja povsem. Pozimi so ptice na vodah dejavne ves čas, šteješ jih enako uspešno, z nekaj izjemami, kadarkoli podnevi. Pa tudi če bi že moral na teren zjutraj ob samem sončnem vzhodu, to ni prav zgodaj, saj se pozimi zdani šele okrog osmih. Le res veliki zaspaneti ob tej uri še trdno mižijo pod odejo!

Kljub temu IWC za posameznega popisovalca ni ravno mačji kašelj. Odsek reke ali jezera, ki mu je dodeljen za štetje ptic, je nekaj kilometrov pogosto zaraščenih bregov, ki jih mora prehoditi. Vsak popisovalec je odgovoren za dva, tri, tudi štiri odseke, dan pa pozimi mine hitro, kot bi muhi odtrgal taco. Zato prav veliko časa za ustavljanje med potjo ni. Imeti moraš čvrst korak, biti telesno zdržljiv in imeti vrhunske izkušnje pri poznavanju ptic, da te ne ujame noč, še preden opraviš delo. Dobrih 60 vrst, kolikor se jih pri nas v Sloveniji znajde na končnem seznamu vsako leto, je pričakovanih.

Če temu dodamo še več kot 30 vrst, ki jih nihče ne pričakuje, a se od časa do časa pojavijo, to pomeni, da jih moraš biti sposoben zanesljivo in hitro prepoznati najmanj sto. Med njimi so race, gosi, labodi, kormorani, pa tudi čaplje, ponirki, tukalice, galebi, vodomci in še nekaj manj znanih. Vsako moraš brez obotavljanja prepoznati od zadaj, od spredaj, s strani in tudi od spodaj. Nekatere namreč vidiš samo, ko te preletijo. Sicer se z določanjem ptic na terenu preveč zamudiš in noč te ujame, še preden opraviš delo. Zadnje, kar si popisovalec želi, pa je, da bi prav podatki z njegovega odseka ostali nepopolni. Popravnega izpita tako rekoč ni, saj po pravilih ptice štejemo samo en dan v letu, drugače rezultati, zbrani z različnih območij in iz različnih držav sveta, v analizi ne bi bili primerljivi med sabo. Edini odpustek, ki ga še lahko dobiš, je, da vse skupaj, od začetka do konca, ponoviš takoj naslednji dan. A če ptic ne poznaš dovolj dobro, tudi naslednji dan ne bo nič boljše.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.