Energetska prihodnost Slovenije

slo1_v.jpg

Svetlomodri vlak, ki vozi iz Celja proti Ljubljani, zavije okoli ovinka in tu je: 360-metrski dimnik trboveljske termoelektrarne, najvišji v Evropi, simbol zamirajočega premogovništva v Zasavju. Komaj slišen šum vozečega vlaka nima tako rekoč nič z nekdanjimi velikimi kupi rjavega premoga iz zasavskih premogovnikov, ni več rahlo kiselkastih in ščemečih puhov dima iz parnih lokomotiv, ki so jih skoraj stoletje krmili s premogom ravno tu, v ozki dolini Save, na poti iz cesarske prestolnice Dunaja proti Trstu. Pravzaprav se sploh ne vprašamo, od kod je električna energija, ki poganja naše življenje: iz Trbovelj, Šoštanja, iz Krškega, iz katere od hidroelektrarn? Kadarkoli si elektrike zaželimo, mora biti, in če je po naključju ne bi bilo, je, kot da se je življenje ustavilo. Godrnjamo ob stotinah milijonov evrov za novo termoelektrarno v Šoštanju, niso nam všeč veliki posegi v naravo ob gradnji hidroelektrarn na Savi, a brez elektrike ne moremo živeti.

V lepem zimskem jutru sem pred nekaj leti, ko so bile zime še mrzle, pohajal ob Družmirskem jezeru in opazoval paleto odtenkov sive in bele barve v stebrih dima in pare iz dimnikov in hladilnih stolpov šoštanjske termoelektrarne, ki so se risali po popolni modrini jutranjega neba in kot zrcalo gladki jezerski površini. Saj to je vendar lepo, sem si rekel, in vse spoštovanje ljudem, ki znajo iz odpadkov pradavnega močvirja pridobiti energijo, ki poganja sodobni svet.

Ob skoraj nezavedni uporabi električne energije le redkokdaj pomislimo, da ne plačujemo njene polne cene in da živeti na nahajališču premoga ali tik ob elektrarni ni poseben privilegij. Ko so novembra 1968 v Trbovljah zagnali novo termoelektrarno, je bil velik praznik za takratno socialistično družbo, a ta dosežek je v ozko dolino puhal več kot 150 ton žveplovega dioksida na dan in seveda tudi ogljikov dioksid, na katerega takrat nihče sploh ni pomislil. Že spomladi naslednje leto je bilo vse rastlinje okrog elektrarne požgano, zastrupljeni zrak je najedal zdravje domačinov, “rešitev” pa so v maniri takratnega časa našli v orjaškem dimniku, ki je strupene pline dvignil nad inverzno plast v dolini in jih razpršil daleč naokrog.

Bogastvo debelih plasti lignita in “neekonomski stroški”, ki jih zaradi njih plačujejo prebivalci, se nikjer ne prepletajo tako očitno kot v Šaleški dolini. Na premogu je po drugi svetovni vojni vzniknilo novo mesto Velenje, rudnik je potreboval in dobro plačeval tisoče pridnih rok. A dobršen del dolinskega dna se je pred njihovimi očmi pogreznil z vasema Šalek in Družmirje vred, šoštanjska termoelektrarna pa jim je v nos puhala strupene pline in jih “zalagala” z nevarnimi odpadki od kurjenja velenjskega lignita. S sodobno tehnologijo čiščenja plinov in milijonskimi naložbami so v obeh elektrarnah občutno zmanjšali izpuste žveplovega dioksida in trdih delcev, a ostajajo veliki kupi odpadkov in – ogljikov dioksid, s katerim pomagamo Kitajcem, Američanom, Indijcem in drugim segrevati ozračje našega planeta.

Kaj storiti? Smo pred velikimi odločitvami, ki jih ne moremo prelagati v nedogled ali na druge. Ne pomaga stokati, da smo majhni in da je naš “prispevek” k nevarnemu kopičenju ogljikovega dioksida v ozračju neznaten, ker to ni res. V Sloveniji izpustimo v ozračje vsako leto okrog 20 milijonov ton toplogrednih plinov, kar je deset ton na prebivalca, in to je bistveno več, kot velja za povprečnega Kitajca, ter nekajkrat presega samočistilne zmogljivosti našega planeta (okoli 1,7 tone na prebivalca na leto). K tej orjaški količini prispeva pridobivanje električne energije in toplote iz fosilnih goriv približno 40 odstotkov, dobro tretjino pa dodamo iz prometa. Ko bo šesti blok šoštanjske termoelektrarne zgrajen, naj bi za vsako kilovatno uro električne energije, ki jo morda porabimo povsem brez potrebe, v zrak izpustili 870 gramov ogljikovega dioksida. To je ravno toliko, kot ga v povprečju “pridela” vsak avto v Sloveniji na vsakih šest kilometrov poti – v vsakodnevni prometni gneči po mestih pa še nekajkrat več! Ko bo šesti blok začel delovati, bosta skupaj s petim blokom pri polnem obratovanju v enem letu poslala v ozračje okoli štiri milijone ton tega plina, približno toliko kot zdaj, vendar naj bi ob enaki količini izpuščenega plina pridobili dobro tretjino več električne energije.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.