Čarobni svet barv

slo1_v.jpgBila je mrzla in mirna januarska noč. Niti mesečine ni bilo in prazno sprehajališče na piranski Punti so osvetljevale zgolj ulične svetilke.

Na gladini sem še enkrat preveril vso opremo, prižgal ultravijolično svetilko, ki je bila pritrjena na vrhu podvodnega ohišja za fotoaparat, si prek maske namestil rumeni filter in se potopil. V šibki ultravijolični svetlobi, ki ji je še dodatno jemal moč rumeni filter, sem tonil v skoraj popolno temo. Občutek sem imel, kot da padam v neskončno globoko brezno brez svetlobe. Naslednji hip sem skoraj butnil ob dno, kajti zagledal sem ga šele, ko sem bil komaj meter nad njim. Ozrl sem se, da bi se prepričal, ali mi asistentka Irena sledi. Bila je samo dva metra za menoj, a razpoznal sem le njeno ultravijolično svetilko. Postavil sem roko pred svetilko, da je bila kolikor toliko vidna, in ji pokazal, v katero smer bova plavala. Oči so se nama počasi prilagodile na temo in tisto, kar je bilo podnevi rjavo in zeleno, je sedaj svetilo v zelo šibki rdeči svetlobi. Kmalu sva zagledala večje rdeče blazinice.

Čeprav sem po obliki sklepal, da gre za kroglaste alge Codium bursa, kar nisem mogel verjeti, da bi temno zelene alge v soju ultravijolične svetlobe lahko svetile tako močno rdeče. Da bi potešil radovednost, sem prižgal še majhno svetilko z vidno svetlobo, ki sem jo imel s seboj predvsem zaradi varnosti. Ker so se medtem oči že prilagodile temi, me je zaslepilo, pravljična rdeča svetloba je v trenutku izginila in skrivnostne blazinaste polkrogle so se spremenile v dobro znane temno zelene alge. Ko sem ugasnil svetilko z vidno svetlobo, me je ponovno zajela tema in počakati sem moral kar nekaj trenutkov, da so se oči spet prilagodile na čisto nov svet, popolnoma drugačen od tistega, ki smo ga potapljači vajeni. To je bil svet teme in šibke rdeče fluorescence alg, med njimi pa so nekateri manjši organizmi svetili v močni zeleni ali rumeno-zeleni svetlobi. Ti drobceni žareči predmetki na temnem morskem dnu so bili moji fotografski objekti, kajti to so bili organizmi z močno biofluorescenco.

Biofluorescenca_2.jpg

Svetili so predvsem različni koralnjaki in nekateri raki, med drugimi morskimi organizmi pa je bolj malo takih, ki se ponašajo s tem pojavom. Med raki so najpogosteje svetili samotarčki, ki so ponoči prilezli iz skrivališč in splezali na najvišje vrhove alg, spužev in leščurjev. Nekateri so bili prav posebej lepi, kajti dlačice na členjenih nožicah so svetile rumeno-zeleno, hišica pa je bila navadno preraščena s skorjastimi mahovnjaki in algami, ki včasih svetijo rdeče in celo modro. Te fluorescenčne organizme sem se namenil fotografirati v navadni in ultravijolični svetlobi. Želel sem tudi enako kompozicijo slike, da bi bralec članka čim nazorneje videl razliko med navadno in fluorescenčno barvo živali. Pri koralnjakih s tem ni bilo težav, velike težave pa so se pojavile pri rakcih, kajti še preden mi je uspelo zamenjati fotografsko opremo, so se premaknili s prvotnega mesta.

Za fotografiranje sem, da bi pokazal razliko, uporabljal identična fotografska sistema, sestavljena iz fotoaparatov z navadnima 105-milimetrskima makroobjektivoma v podvodnih ohišjih in podvodnih bliskavic. En sistem je bil brez filtrov, drugi je imel na bliskavicah posebne kovinske filtre, ki so ustavili večino vidne svetlobe in prepuščali zgolj ultravijolično in nekaj modre. Na objektivu pa sem imel rumen filter, podoben tistemu na potapljaški maski, ki je ustavljal prepuščeno modro svetlobo. Na obeh sistemih sem imel tudi ultravijolično svetilko, s katero sva si z Ireno svetila in iskala organizme. Sprva sem pri sistemu za navadno fotografijo uporabljal svetilko z vidno svetlobo, vendar sem opazil, da se nekateri organizmi skrijejo takoj, ko jih osvetlim z vidno svetlobo. Pozneje, ko sem navadno svetilko zamenjal z ultravijolično, sem imel na voljo precej več časa za opazovanje in fotografiranje.



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.