Prehranske rastline kot raziskovalni izziv

slo2n_v.jpgDr. Marina Dermastia je redna profesorica botanike in biologije celice na Univerzi v Ljubljani in znanstvena svetnica na Nacionalnem inštitutu za biologijo. Ima skoraj 30 let izkušenj z raziskovanjem razvoja rastlin in molekulskih interakcij gospodarsko pomembnih rastlin, kot so koruza, paradižnik in vinska trta, z njihovimi patogeni (predvsem fitoplazmami in virusi). Redno sodeluje z raziskovalci iz Italije, Avstrije, Velike Britanije in ZDA, kjer je bila dalj časa tudi gostujoča raziskovalka. Je avtorica številnih znanstvenih člankov, monografije o rastlinski anatomiji in več učbenikov. Redno sodeluje v televizijskih in radijskih oddajah, povezanih s popularizacijo znanosti, in je članica uredniškega odbora National Geographica Slovenija. Za svoje delo je prejela več nagrad. V pogovoru z njo smo se omejili na njeno znanstveno delo, povezano s prehrano, in jo vprašali za mnenje o gensko spremenjenih organizmih ter o vlogi semenskih bank.

V sodelovanju z izraelskimi in ameriškimi kolegi ste pred časom ugotovili, kako paradižnik češnjevec “izvaja nadzor” nad odpadanjem odmrlih listov (t. i. abscizija oz. programirana celična smrt). Ugotovili ste, da gre za splošne zakonitosti tega procesa, saj je prisoten tudi pri drugih organizmih. Kakšna je morebitna uporabna vrednost teh ugotovitev?

Abscizija ali po domače odpadanje listov, cvetov in plodov je naraven proces, ki je z agroživilskega vidika zelo zanimiv. Ljudje že od nekdaj želimo nadzorovati naravne procese. Tako smo na primer že pred kakimi 10.000 leti, ko smo iz trave vzgojili pšenico, dosegli, da njena semena, drugače kot pri travi, dozorijo ob približno istem času. Abscizijsko območje, to je območje odpadanja žitnih zrn, se je spremenilo, zato semena ostanejo v klasu. Proces, ki smo ga preučevali pri češnjevcu, je podoben. Sodelovali smo z izraelskim laboratorijem, ki se ukvarja z vprašanjem, kako ravnati s pobranimi pridelki. Kako jih uskladiščiti, kako jih čim dlje vzdrževati nepokvarjene, kako jih pripraviti za transport. V tem kontekstu so se začele raziskave abscizije pri češnjevcu – kaj napraviti, da plod čim dlje ne odpade z rastline. Pri češnjevcu je težava dvojna. Plod je pritrjen na rastlino v nekakšnem grozdu, pecelj tega grozda pa se pritrjuje na steblo. Pogosto se plodovi povsem raztresejo z grozda, ta pa nazadnje tudi odpade. Raziskave so pokazale, da imajo potrošniki, ko kupujejo to vrsto paradižnika, raje, če se plodovi še držijo rastline. Lahko bi rekli, da gre tu za “estetsko” vprašanje, širša uporabna vrednost poznavanja abscizije pa je prav v usvojitvi znanja, kako dolgoročno predvideti, kdaj bo sledila abscizija, in kako dozorele plodove čim dlje ohranjati užitne.

Evropa je, drugače od Amerike, do uvajanja gensko spremenjenih rastlin zelo zadržana. Kaj menite o tem?

Z znanstvenega stališča pri gensko spremenjenih rastlinah, če jih primerjamo z rastlinami, vzgojenimi s tehnikami, ki se pri nas ne jemljejo za gensko spreminjanje, ne vidim nobenih večjih težav. Klasične metode vzgoje novih rastlinskih sort, na primer žlahtnjenje, v resnici ne delajo nič drugega, kot da uvajajo in spreminjajo posamezne gene, le da počasneje. Pri tem gre za manj predvidljiv izid, saj lahko šele po nekaj generacijah ovrednotimo, kaj smo v resnici dosegli. Pri genskem spreminjanju pa je bolj jasno, za kakšne posege v genski material je šlo. Sicer pa so to procesi, ki nenehno potekajo tudi v naravi – horizontalni genski prenos je dejstvo, ki smo ga odkrili že pri številnih organizmih. S tega vidika se mi zdi strah pred gensko spremenjenimi rastlinami pretiran. Hkrati pa menim, da vsaj pri nas ni razloga, da bi jih uvajali, saj obstaja veliko drugih načinov za povečanje produktivnosti pri gojenju rastlin in živali.

Sicer pa v vseh letih ustvarjanja novih organizmov nismo prišli prav daleč. Še celo v Ameriki, kjer so do tega veliko bolj odprti kot v Evropi, ne. Vzgajajo se predvsem rastline, odporne proti herbicidom za zatiranje plevelov in nekaterim škodljivcem, kar je dobro, saj tako ni treba uporabljati pesticidov. Če bi ustvarjali superproduktivne rastline, ki bi potrebovale manj vode, manj gnojil, manj pesticidov in bi imele res kakšne posebno dobre lastnosti za izboljšanje prehrane ljudi, po mojem ni resnih znanstvenih zadržkov. Ampak za zdaj stvari ne gredo v tej smeri. Gensko spremenjene rastline se večinoma uporabljajo za živinsko krmo.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.