Težave z vodo

slo1_v.jpg

Dr. Mihael Jožef Toman je redni profesor na Oddelku za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Ima več kot 35 let delovnih izkušenj, zlasti veliko se je ukvarjal z različnimi vprašanji ekologije celinskih voda. Vpet je v številne domače in mednarodne raziskovalne projekte. V pogovoru z njim smo se osredotočili na problematiko Aralskega jezera oziroma njegovih ostankov.

Leta 2011 je bil član mednarodne raziskovalne skupine pod vodstvom dr. Nikolaja V. Aladina, ki je obiskala Mali Aral (Malo jezero), kot tudi pravijo v Kazahstanu ležečemu ostanku nekdaj velikega jezera. Naloga odprave je bila ugotoviti, kakšne so razmere, in jih primerjati s poprej ugotovljenimi. Zanimali so jo slanost vode, možnosti za ribištvo, možnosti predelave rib ...

Razmere so se po zgraditvi pregrade občutno izboljšale, raven vode v ostanku jezera se ohranja, pa tudi slanost se zmanjšuje in omogoča ohranjanje in obstoj ribjih vrst, značilnih za celinske vode. Dr. Toman, ki je imel lani na Nacionalni univerzi v Almatyju sklop predavanj o upravljanju vodnih virov, je posebej opozoril še na nekatera druga vprašanja.

V poročilu o raziskavah na Malem Aralu ste posebej poudarili nevarnost, ki jo po vašem pomenijo ostanki iz časov sovjetskih poskusov z biološkim in kemičnim orožjem (pri jezeru so jih izvajali v času hladne vojne). Zakaj?


Zdi se mi, da bi morali pozornost posvetiti zlasti vprašanju, kaj je z antraksom, ki je bil nekoč zelo pomemben pri sovjetskih poskusih rabe biološkega orožja. Otok Vozroždenija so že leta 1952 uporabljali za preizkušanje “super tajnega biološkega orožja”, to pa je bil antraks. Povedali so mi, da je bil tako spremenjen, da je bil štirikrat bolj patogen kot sicer. Preizkušali so ga na konjih, oslih, ovcah, opicah, laboratorijskih živalih. Poleg te snovi so preizkušali še druge, na primer bacil tifusa in strup botulin, ki je eden najmočnejših strupov, kar jih poznamo. Za antraks je znano, da so ga del z ladjami prepeljali na otok Vozroždenija, ki danes ni več otok, in po predvidevanjih ga je kar precej ostalo v zabojnikih pod peskom. To se je dogajalo še v 80. letih, v času Gorbačova. Mikrobioloških preizkusov za ugotavljanje prisotnosti antraksa na odpravi nismo opravili, smo pa to vprašanje poudarili pri predstavitvi poročila z odprave na univerzi v mestu Kyzyl-Orda. To je vprašanje, ki bi mu morali Kazahstanci, pa tudi Uzbekistanci priti do dna, saj bi, če bi strup nenadzorovano prišel v okolje, to pomenilo veliko zdravstveno tveganje za prebivalstvo.

Opozorili ste tudi na vprašanje trofičnosti jezera – razraščanja rastlinja v njem. Zakaj?

Bojazen v zvezi s tem se mi je porodila ob pogledu na nekatere dele drugih jezer, povezanih z rečnimi sistemi in prispevnim območjem Malega Arala. Trstičje ima sicer pomembno vlogo pri zmanjševanju vpliva hranil v jezeru, lahko pa je njegov učinek tudi negativen. Nekateri ribiči so potožili, da je trstičja vse več in da jim v plitvinah otežuje ribolov. Ta rastlina dobro uspeva, če ima stalen dotok svežih hranil – ta pa večidel prispeva kmetijstvo, ki za povečanje donosa uporablja fosfate in nitrate. Opazna je tudi večja zaraščenost obrežnega pasu z nitastimi algami – to je dodatna posredna potrditev večje vsebnosti hranil. Opozoril sem, da bo torej v prihodnje, če se želimo izogniti novim negativnim vplivom na ostanek Aralskega jezera, nujno stalno preverjanje vpliva kmetijskega prispevnega območja. In to ne le prisotnosti hranil, pač pa tudi zaščitnih fitofarmacevtskih sredstev.

Kmetijstvo je za območje izjemno pomembno. Je torej sploh mogoče kaj storiti, saj gnojenja kmetje najbrž ne bodo pripravljeni opustiti?

Seveda je mogoče! Gre za uveljavljanje dobre kmetijske prakse, to pomeni, da je treba gnojila uporabljati v vegetacijski dobi, ko jih rastline v resnici potrebujejo, ter pravilno odmerjati količino. Enako velja za zaščitna sredstva. To bi zelo pomagalo, saj se drugače nevarne snovi izpirajo v jezero. Če bo vse po sreči, gremo jeseni na odpravo, na kateri bomo bolj poudarili vprašanje, kako zmanjšati dotok hranil in ostankov zaščitnih sredstev s prispevnega območja Sir Darje.

Kakšna je kazahstanska okoljska politika v zvezi z Aralskim jezerom? Jo sploh imajo?

Imajo, in to po mojem presenetljivo dobro. Skušajo čim bolj popraviti zapuščino, ki jim je ostala po razpadu Sovjetske zveze. Njihova Državna kmetijska univerza ima odlične prvo- in drugostopenjske, pa tudi doktorske programe izobraževanja o sodobnem kmetijstvu, zeleni ekonomiji, upravljanju vodnih virov, biotehnologiji, gozdarstvu. Zlasti to zadnje je pomembno tudi za zmanjševanje erozije in s tem negativnih vplivov na jezero. Gozd lahko deluje kot naravna čistilna naprava za odstranjevanje nevarnih snovi. Večja nevarnost, ki jo vidim, pa je vnašanje tujerodnih ribjih vrst ne le v Aralsko jezero, pač pa tudi v druga manjša jezera in reke. Največ vlagajo azijske krapovce, saj ti hitro rastejo in imajo zato visok “hektarski donos”. V prihodnosti lahko prevladajo nad avtohtonimi vrstami in ekosistem se bo zamajal.

Kazahstanci imajo po izboljšanju razmer v Malem Aralu načrte prav z ribištvom, saj je bilo to nekoč zelo pomembno.
Kakšni so ti načrti?


Med odpravo smo obiskali manjšo predelovalnico rib v Aralu, ki je pred nekaj leti zrasla na pogorišču nekoč številnih predelovalnic rib v tem včasih največjem pristaniškem mestu. Direktor pa je potožil, da imajo težave z uresničevanjem namere, da bi ribe izvažali tudi v Evropsko unijo, saj so naša zakonska določila glede vsebnosti nekaterih snovi zanje prehuda. To pomeni, da so te ribe, če bi jih prepogosto uživali, zdravstveno sporna hrana.

Menite, da bi Kazahstan in Uzbekistan s skupnimi prizadevanji jezero v prihodnosti lahko obnovila v prvotnem obsegu?

Glede tega imam precejšnje pomisleke, čeprav bi bilo to morda mogoče izpeljati. Na dnu jezera, ki je zdaj polpuščavsko ali puščavsko območje, so ostale usedline s težkimi kovinami, ostanki vojaške industrije, spore patogenih organizmov, torej je koncentracija različnih nevarnih snovi velika. Če bi tja znova pripeljali vodo, bi se vse te snovi prej ali slej znašle v njej in se prek prehranskih verig nalagale v ribah. Tako bi vzpostavili sekundarno jezersko okolje z bolj ali manj toksičnimi organizmi – ljudje bi torej jedli strupene ribe. Zato je bolje ohranjati sistem Malega Arala v sedanjem obsegu in morda z nekoliko višjim stanjem vode ter hkrati nadzorovati vsebnost nevarnih snovi. Kolikor mi je znano, Kazahstan načrtov, da bi ponovno ojezerili tudi območje okrog pristanišča Aral, nima. Uzbekistanci pa bi morali prav tako napraviti največ, kar je v njihovih močeh, da bi izboljšali razmere v svojem delu jezera, ki je po dostopnih poročilih v precej slabem stanju.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.