Čarobni svet niti

Čipke

Žirovske korenine ima tudi Urh Sobočan, ki zdaj živi in dela v Luksemburgu. Po študiju vizualnih komunikacij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani je nadaljeval izobraževanje v Londonu, tam pa je tako kot še marsikdo spoznal, da je globalizacija predvsem velik mit, da človek tudi v t. i. talilnem loncu ostane tujec. Začel je iskati svoj vizualni jezik in spoznal, da lahko navdih zanj najde v družini, ki jo je pogrešal. Babica Iva je bila Žirovka in s tem klekljarica in prav takrat je zmagala na klekljarskem natečaju Moja zapuščina. “Spoznal sem, da se hoče babica s temi čipkami izražati,da je klekljanje v naši družini že štiri, če ne celo pet generacij in da so bile vse te ženske umetnice, čeprav je njihovo delo ostalo na ravni obrti.”

Tako sta združila moči. Sobočan se je naučil razlikovati različne tehnike, vzorce je narisal na računalnik in jih izročil babici, ta pa je povedala, kaj je mogoče narediti in česa ne. “Hotel sem ilustrirati, povzeti bit naše družine, povedati, kaj je to Slovan, kako je, če prihajaš iz teh krajev. Babica je obvladala 70 tehnik, kar je izjemno, pa sprva sploh nisem vedel, da je to, kar sva naredila, tako posebno, tako unikatno.” Nastalo je kakšnih 30 del in v vsako je vloženih po 400 ur samo klekljanja. Babica Iva je lani umrla in Sobočan je cikel zaključil, a se bo k čipkam verjetno še vrnil. “Po babičini smrti sem tudi sam potreboval premor od ustvarjanja s čipkami. Ni se mi zdelo prav, da bi kar takoj nadaljeval. Bom videl, ali bo šlo na taki ravni naprej, vsekakor pa bi projekt rad nadaljeval.” Nov način lotevanja izdelave čipk, novo gledanje nanje je navdušilo tudi ustvarjalke od drugod. Ena tistih, ki so se klekljanja “priučile”, je grafična oblikovalka Afrodita Hebar Kljun, dolgoletna predsednica Združenja slovenskih klekljaric in zdaj predstavnica Slovenije v mednarodni čipkarski organizaciji. S čipkami ni imela nobenega opravka, dokler ni v Delu prebrala intervjuja z Jurijem Bavdažem, takrat že upokojenim ravnateljem Mestnega muzeja v Idriji. Izbrskala je njegovo telefonsko številko, ga poklicala in se navdušila nad čipkami. Leta 2013, ob 250. obletnici ustanovitve prve čipkarske šole v Sloveniji, si je razbijala glavo, kako počastiti ta jubilej, ker ni bilo kaj pokazati.

Čipke
Eden od prtov, ki naj bi ju bile za Jovanko Broz izdelale idrijske klekljarice. Za prvim se je v Beogradu izgubila sled, drugi je zdaj v idrijskem muzeju in je navdihnil pločevinaste čipke Metke Kavčič.

Od te šole je ostalo le nekaj dokumentov, ki pa so na Dunaju. “Pomislila sem, da so kleklji po svoje podaljšek človeških rok. Povabila sem klekljarice, naj mi pošljejo kleklje in naj ob tem napišejo svoje spomine pa dodajo, kaj jim klekljanje pomeni. Kleklje sem obesila na zlate niti, to pa zato, ker so bile čipke za klekljarice način preživetja, čeprav so bile zelo slabo plačane, sam izdelek pa je bil zmeraj predstavljen kot prestižen.” Niti so vpeli v strop, nanje obesili pare klekljev in podnje položili listke z imeni klekljaric, kajti v preteklosti so bile te zmeraj brezimne. “Želela sem, da vsaj tokrat dobijo ime.” Pisno gradivo, ki ga je dobila, je govorilo o spominih iz otroštva, o tem, kako so si s klekljanjem zaslužile za čevlje, poslale so stare fotografije in odgovore na vprašanje, kaj jim klekljanje pomeni danes – od sprostitve, meditacije, načina druženja, celo do bega iz resničnosti. “Poznam zgodbo gospe iz Železnikov, ki ji je stroj odrezal prste,” pove Hebar Kljunova. “Prišili so ji jih, poslali so jo na rehabilitacijo k zdravniku, ki je vedel, da je klekljarica. “Ja, Mici, klekljati bo treba,” je rekel. “Kako pa naj klekljam s temi prsti?” Zdravnik jo je spodbudil: “Bo že šlo, kar začni.” In je začela, sprva s celimi dlanmi, danes pa normalno uporablja prste. Nekatere zgodbe so bile tako ganljive, da sem jokala, ko sem jih brala.” Z Afrodito Hebar Kljun se pogovarjam v stanovanju Ksenije Baraga, diplomirane slikarke, ki jo tekstil privlači že od otroštva.

“Zame je čipka likovna kompozicija, pri kateri je pozitivni prostor materija, negativni prostor pa odsotnost materije – luknja, kot je pri risbi pozitiv črta, negativ pa nepopisan papir, ki ostane ...” pripoveduje, medtem ko si ogledujem nekatere njene stvaritve iz kvačkane, pletene in vezene čipke. Od čipkaste obleke za slovensko miss, naglavne avbice do industrijsko pletenih šalov, v katerih je tradicionalna klekljana čipka reinterpretirana in z digitalizacijo prenesena v drug (nov) tekstilni medij, sodoben in uporaben oblikovalski izdelek. “Pri čipki mi je všeč njena lahkotnost, občutki lebdenja in dihanja. Je živa, saj skozi luknje nenehno delujeta spreminjajoča se podlaga (ozadje) in svetloba, ki subtilno riše čipkaste sence.” Zelo drugačne so čipke, s katerimi se izraža Anda Klančič, v Portorožu živeča umetnica. Zanimiva med našimi sogovorniki tudi zato, ker kot sama pravi: “V bistvu nisem ljubiteljica čipke. Mogoče predvsem, ker sem bila v čipke nekako usmerjena. Z delom sem skušala najti čipko, ki bi bila všeč tudi meni, všeč takim, kot sem jaz, ki jim klasična čipka ni blizu.” Našla je zračno čipko, kar je tehnični izraz za strojno vezeno čipko. S strojem jo izveze na vezilno podlago, to pa nato odstrani, da ostane samo vezeno tkivo. “Skušala sem najti tudi nove možnosti v razvoju tehnike, in sicer tako, da sem izrabila napake, ki nastanejo. Če pri zračni čipki ne vezeš dovolj premišljeno, se pri raztapljanju vezilne podlage lahko nekateri deli te čipke sprostijo v prostor. Te napake sem uporabila in nastale so tridimenzionalne oblike. Utrdila sem jih, in ker so imele obliko nekakšnih spačkov, poimenovala Mutanti.”


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.