Podobe Egipta

Fotografije Matjaža Kačičnika so zelo natančne. ko dokumentira starodavno kulturno dediščino, je potrpežljiv, prav tako predan pa je, ko pripoveduje zgodbe iz sedanjosti. Na njegovih fotografijah najdemo vse podrobnosti, ki jih moramo videti, za katere moramo vedeti, da nam je katerakoli pripoved jasna. Površnost mu je tuja. Tako je, ko je v službi arheologije in ko v objektiv lovi sedanjost zase in za tiste, ki nas zanima, kakšen je sploh Egipt danes. Hitrosti pri delu ne pozna. Za posamezen projekt, še posebej za tiste, ki jih izbira sam, kot je recimo preučevanje koptske identitete v Egiptu ali del italijanskega arhitekta slovenskega rodu Antona Laščaka, dvornega arhitekta egiptovske monarhije, ali pa zgolj zelo vsakdanjega življenja na kairskih ulicah, raziskuje več let. Zdi se, da ne zna drugače. Pri njegovem delu ne bomo opazili nihanja, razlik v kakovosti.

Spreminjanje DNK Kliknite na sliko za povečavo.
Stebrna dvorana Ramaseuma, grobnega (spominskega) templja Ramzesa II., na zahodnem bregu Nila v Luksorju.

Matjaž fotografij ne mara popravljati, je za katalog k razstavi No visit. No photo., ki jo je leta 2006 imel v Cankarjevem domu, zapisal umetnik in publicist John Ransom Phillips. Tuje mu je izrezovanje in igranje s podobo, ko jo posname. Sporočilnost njegovega opusa je neposredna in zelo razumljiva. Fotografijo jemlje skrajno resno. Matjaža Kačičnika je Egipt pred več kot 15 leti zamikal kot fotografski projekt; to je pač del sveta, kjer se zrak, nasičen s spomini na bližnjo in daljno preteklost, meša z ozračjem nemirnega družbenega dogajanja in je zato za arheologe enako privlačen kot za raziskovalce sodobnega življenja. Zdaj je postal njegov dom tudi zaradi žene Dine Bakhoum, priznane strokovnjakinje za ohranjanje in restavriranje spomenikov in zgodovinskih zgradb, in tako Matjaž dokumentira oboje. V Sloveniji je fotografiral in pisal še največ za Dnevnik, Nedeljski dnevnik in Mladino, v Egiptu veliko sodeluje pri znanstvenih odpravah z egiptologi pomembnih mednarodnih organizacij, znamenitih ustanov, pač s tistimi, ki si danes lahko privoščijo večje raziskovalne projekte, to so Sklad Age Khana, Ameriški raziskovalni center v Egiptu, Gettyjev konservatorski inštitut, newyorški Metropolitanski muzej, Britanski muzej in še bi lahko naštevali.

Spreminjanje DNK Kliknite na sliko za povečavo.
Matjaž Kačičnik pri fotografiranju mumije Nehmes-Bastet v “terenskem” studiu, postavljenem v grobnici KV 31. Nehmes-Bastet je bila hčerka visokega Amonovega svečenika in pevka iz templja v Karnaku. Mumijo so leta 2012 našli v grobnici KV 64 v Dolini kraljev, ki so jo odkrili zadnjo in je bila popolnoma nedotaknjena. Nehmes-Bastet je živela v času 22. dinastije (945–715 pr. n. š.). Grobnico so izkopali v času 18. dinastije (1550–1295 pr. n. š.) in jo nekaj stoletij pozneje znova uporabili za pokop Nehmes-Bastet.


Kačičnikova delovišča so razvrščena od Zgornjega Egipta pa vse do Aleksandrije. Nad zemljo in pod njo. V Dolino kraljev, kjer so več stoletij pokopavali vladarje, se recimo pogosto vrača. Vedno vsaj za nekaj mesecev. Grobnice, ki so izklesane nekaj deset metrov globoko v skalovje, dokumentira s svojo prav pregovorno potrpežljivostjo, za kar je potrebnega ogromno časa, pa tudi – kot sam pravi – dobra telesna pripravljenost. S težko opremo se mora spustiti v grobnico in tam v prostoru, kjer je kisika zelo malo in je zrak pogosto poln prahu, včasih še posebnih bakterij, fotografirati poslikave: vsaka najmanjša podrobnost je pomembna za svetovno zgodovino. Veliko podob je prvič v zgodovini odkritij shranjenih s fotografskim aparatom in najbrž za Matjažem tega ne bo počel nihče več. Tako lahko eno grobnico v samoti dokumentira več tednov.

Tudi prazne, izropane grobnice sedanjim raziskovalcem razkrivajo dragocene podatke iz preteklosti in Matjaž ne sme prezreti nobene. Fotografije Matjaža Kačičnika, ki nastajajo z namenom rabe v egiptologiji, egiptologi tudi uporabljajo. Nam, naključnim opazovalcem, pa zbujajo iluzijo romantike, ki jo gojimo, že vse odkar smo, ko smo bili otroci, brali Zlatega faraona Karla Brucknerja, malce pozneje Agatho Christie ali gledali film Indiana Jones – Lov za izgubljenim zakladom. 


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.