Varuh dediščine

Varuh dediščine

Dr. Janez Bogataj, ki mu je Univerza v Ljubljani leta 2011, ko se je upokojil, podelila naziv zaslužnega profesorja, je etnolog, gotovo najbolj znan naši javnosti. Zbirki več kot 65 knjig, katerih avtor ali soavtor je, dodaja letos, ko bo prav te dni dopolnil 70 let, še dve o kolinah. Nepoznavalcu se zdi, da se etnologija ukvarja s preteklostjo in teži k ohranjanju minulega, vendar dr. Bogataj pravi, da so taki pogledi neproduktivna nostalgija. Podobno trdi za etnološko stroko – ni dovolj, da osvojeno znanje ohranjamo, treba ga je stalno nadgrajevati. Zaradi širokega nabora področij, s katerimi se ukvarja, smo se morali v pogovoru zelo omejiti. Zastavili smo mu nekaj aktualnih vprašanj.

Strokovno se veliko ukvarjate s kulinariko. Slovenija ima več kot 20 jedi, ki so vpisane v register zaščitenih geografskih označb EU; med njimi je najbolj znana kranjska klobasa. Vendar nekaterih živil s tega seznama tako rekoč ne poznamo. Primer je nanoški sir. Kako smiselni so potem te označbe in registri?
Tega ne znamo izkoriščati v tržne namene, le pri kranjski klobasi je morda malo bolje. Številne kulinarične velesile, denimo Francija in Italija, oznake zaščite s pridom uporabljajo. Na jedilnih listih in državnih pogostitvah, ki jih pripravlja Slovenija, se naše zaščitene jedi le redko pojavljajo. Pred časom sem bil recimo povabljen, naj svetujem pri pripravi jedilnika za dogodek, ki ga je v tujini pripravljal neki državni urad, pa so mi rekli: “Pa ne spet tiste kranjske klobase ali potice, ampak kaj, kar je bolj fensi, bolj in ...” Očitno, in to je najhuje, ne sledimo dogajanju v svetu, kjer intenzivno gradijo na lokalnem in regionalnem. Glede na to, kakšni papagaji smo drugače, je čudno, da se ne ravnamo po tem. Ampak mi tega najbrž niti ne vemo, ker v tujini sploh nismo prisotni z načrtno kulinarično promocijo ... Omenili ste nanoški sir, ampak saj tega, odkar so mlekarno v Vipavi kupili Italijani, tako rekoč ni več.

Kako daleč pa smo z zaščito slovenske potice?

Zdaj, ko se pogovarjava (v začetku maja, op. p.), je vse pripravljeno in je samo vprašanje časa, kdaj bo elaborat poslan v Bruselj. Tam mora biti nekaj mesecev razgrnjen, če bi morda imela katera od evropskih držav kakšen ugovor. Sodeloval sem v obsežni skupini, v kateri so bili poleg prehranskih strokovnjakov tudi predstavniki proizvajalcev potice, in smo dogovor o enotnih recepturah dosegli na enem sestanku. Pri kranjski klobasi so bili interesi zelo “slikoviti”, mednarodno razsežnost pa je ta “divja jaga” dobila še z ugovorom Hrvaške.

Kakšen pa je vaš pogled na spor s Hrvati glede kraškega terana?
Pri vsakem takem sporu se vprašam, kaj smo storili, da ga ne bi bilo in da nasprotna stran ne bi imela dovolj protiargumentov, kakršnikoli že ti so. Morali bi si veliko bolj prizadevati, da bi se o teh jedeh ali pijačah govorilo in da bi se pisale knjige, da bi se promovirale, da bi najširše prebivalstvo Slovenije in tuje obiskovalce seznanjali z zgodbami o njih. Ne pa da, kot sem povedal, vihamo nosove: “Ah, spet tista kranjska klobasa, spet tista potica ...” O teranu smo leblebetali, da so ga tržaške lekarne predpisovale na recept, za kar pa še nisem videl niti enega dokaza. Do izbruha spora nismo nič napravili, da bi bile zgodbe o teranu med Slovenci dovolj znane, da bi bil uveljavljen in razumljen kot naše vino. Naj navedem še en primer našega odnosa do značilnih slovenskih jedi. Pred nekaj leti je v Londonu izšla knjiga o evropskih klobasah, delo nekega britanskega avtorja. V njej so klobase – naj uporabim ta izraz – celo marginalnih držav, le nas ni. Drznil bi si trditi, da je bila Slovenija pozvana k sodelovanju, a je nekdo pismo vrgel v koš, češ, saj imamo samo kranjsko klobaso. Tak je naš odnos do tega, kar imamo.

Ste tudi predsednik strokovne komisije pri Sekciji za domačo in umetnostno obrt pri Obrtni zbornici Slovenije, ki različnim rokodelcem izdaja certifikat Art & Craft. Kakšni so cilji sistema certifikatov? Ali jih rokodelci dosegajo?
Znak, ki ga podeljujemo na podlagi ocenjevanja, se je kar dobro prijel. Bi ga pa morali še veliko bolj izkoriščati. Tako bi na primer morali imeti pred vsako trgovino s turističnimi spominki, kjer prodajajo vsaj pol izdelkov s to označbo, tablo, ki bi opozarjala, da gre za naše, slovensko rokodelstvo. Moram pa opozoriti, da se je v zadnjih letih število samostojnih podjetnikov s tega področja zmanjšalo z več kot 500 na manj kot 100. To pomeni, da država za rokodelce nima ustreznih stimulacij. Pred dobrim letom smo pripravili osnutek zaščitnega zakona za rokodelstvo, ki naj bi rokodelce, zlasti še mlade ljudi, bolj motiviral za vstop na to področje ustvarjalnosti. Predlog zakona je napisan in še vedno čaka, da gre v državni zbor. Ampak saj vemo, da beseda Slovenija izhaja iz angleške besede slow, počasen, če se nekoliko pošalim ... Postali smo počasni, nedinamični, ne znamo se hitro odzvati z argumenti. Bili smo že na pogovoru na ustreznem ministrstvu, a je napravilo zelo slab vtis. Ko skušaš uveljaviti kakšno koristno stvar, je najpogostejši odgovor politikov: “EU tega ne pozna.” Ko se poglobiš, ugotoviš, da EU to še kako pozna! Zaradi takega odnosa države se število rokodelcev pri nas zmanjšuje.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.