Delfini ob slovenski obali

Delfini ob slovenski obali
Delfini (družina Delphinidae) so v marsikaterem pogledu izredno zanimiva in morda nekoliko nenavadna skupina živali. Gre za sesalce, ki so se v evoluciji tako dobro prilagodili na vodno okolje, da so na prvi pogled bolj podobni ribam kot drugim sesalcem. Prav tako kot drugi sesalci so toplokrvni, dihajo s pljuči in kotijo žive mladiče, ki se v prvem obdobju življenja prehranjujejo z materinim mlekom.

Danes poznamo 36 vrst delfinov, vse pa uvrščamo med kite (Cetacea), kamor spadajo tudi sinji kit (Balaenoptera musculus), kit grbavec (Megaptera novaeangliae), kit glavač (Physeter macrocephalus) in orka (Orcinus orca). Nobena druga skupina sesalcev ni tako specifično prilagojena na življenje v morju. Delfini so verjetno edina skupina živali, ki jo po velikosti možganov in kognitivnih sposobnostih (z eno besedo: inteligenci) lahko primerjamo s človekom in človeku podobnimi opicami. Sposobni so namreč abstraktnega razmišljanja, izumljajo nove tehnike lova, v nekaterih primerih uporabljajo preproste oblike orodja, znanje pa prenašajo – z učenjem – na vrstnike in potomce.

Delfini pa niso pomembni zgolj zaradi visoke inteligence in izredno zanimivih anatomskih prilagoditev. Kot plenilci na vrhu prehranjevalne verige (ali bolje rečeno, prehranjevalnega spleta) imajo izredno pomembno vlogo pri zagotavljanju ravnovesja v morskih ekosistemih. Zaradi te značilnosti in razmeroma dolge življenjske dobe (60 let in več, pri nekaterih vrstah celo več kot 90 let) delfini pripomorejo tudi pri ugotavljanju stanja morskih ekosistemov. Raziskovanje teh živali zato ni zgolj zanimivo, temveč tudi koristno, saj nam lahko marsikaj pove o morskem okolju in procesih v njem.

 
Ob slovenski obali in drugod v severnem Jadranskem morju živi ena vrsta delfinov – velika pliskavka (Tursiops truncatus). Delfine v slovenskem morju, Tržaškem zalivu in vodah severozahodne Istre od leta 2002, torej že 16 let, spremlja in preučuje Morigenos – slovensko društvo za morske sesalce, neodvisna in nepridobitna strokovna nevladna organizacija. Z različnimi znanstvenimi metodami, kot so sistematična opazovanja s plovila in kopenskih opazovalnih točk, fotoidentifikacija (fotografiranje in prepoznavanje posameznih osebkov po naravnih oznakah na hrbtnih plavutih), vzorčenje tkiva za genetske in toksikološke raziskave, snemanje in analiziranje oglašanja delfinov ter preiskave poginulih delfinov, smo se dokopali do številnih pomembnih spoznanj. Danes o teh delfinih vemo pravzaprav že veliko.

Vemo, da jih na tem območju živi okoli 150, in to vse leto. V naše vode ne zaidejo kot naključni obiskovalci, temveč tu živijo. Njihovo življenjsko območje je razmeroma veliko, zato lahko iste osebke opazimo pred Portorožem, Piranom, Izolo, Koprom, Trstom, Gradežem, Lignanom, Umagom in Porečem ter vsepovsod vmes. Gre za najsevernejšo populacijo delfinov v celotnem Sredozemlju. Na tem območju se delfini prehranjujejo, razmnožujejo, vzgajajo mladiče, počivajo, družijo in se igrajo – skratka počnejo vse tisto, kar v življenju pač počnejo. Populacijo sestavlja več socialnih enot s precej stabilno sestavo, ki pa se med seboj razmeroma redko mešajo.

Delfini ob slovenski obali

To pomeni, da med delfini obstajajo tesna in dolgoletna prijateljstva. Na podlagi fotoidentifikacije in genetike vemo, da gre za ločeno populacijo, ki živi prav na tem območju in se tudi genetsko razlikuje od drugih v Jadranskem morju. Raziskave društva Morigenos so prvič na svetu pokazale tudi to, da je posamezne delfine mogoče med seboj ločiti tudi po obrazih, kar doslej ni bilo znano. Žal pa se delfini na tem območju srečujejo tudi s številnimi nevarnostmi. Gost poletni pomorski promet v njihovo okolje vnaša veliko hrupa, kar lahko povzroča stres, težave pri sporazumevanju ali nezmožnost iskanja hrane. V nekaterih primerih lahko zaradi gostega prometa hitrih plovil pride tudi do trčenj, ki so lahko za delfine usodna. Občasno se po nesreči ujamejo v ribiške mreže – ker so sesalci in za dihanje potrebujejo zrak, to zanje praviloma pomeni smrt. Nevidna grožnja za delfine in druge morske organizme pa so kemična onesnaževala, kot so npr. poliklorirani bifenili oz. spojine PCB. Te umetne kemikalije so ena izmed najbolj toksičnih snovi, kar jih je ustvaril človek.

So hormonski motilci, onemogočajo razmnoževanje in povečujejo dovzetnost za bolezni, ker slabijo imunski sistem, v nekaterih primerih imajo tudi kancerogene učinke. Visoka izpostavljenost spojinam PCB pri delfinih lahko povzroči tudi zmanjšano rodnost, ki je posledica povečanega števila splavov in visoke smrtnosti novorojenih mladičev. Ker so delfini plenilci na vrhu morskih prehranjevalnih spletov in živijo razmeroma dolgo, so še posebej izpostavljeni negativnim vplivom spojin PCB. Te se s prehranjevalno verigo kopičijo v njihovih tkivih. Spojine PCB so sicer v Evropi že od 80. let 20. stoletja prepovedane, a so zaradi obstojnosti in morebitnega nadaljnjega pronicanja v morsko okolje še vedno prisotne v precej visokih koncentracijah.

Raziskave društva Morigenos so pokazale, da so koncentracije teh spojin v tkivih delfinov v Tržaškem zalivu razmeroma visoke. Samci imajo občutno višje koncentracije kot samice, kar kaže na to, da samice velik del kemičnega bremena z mlekom prenesejo na mladiče. To pogosto vodi v smrt prvorojenega mladiča, ki tako prejme smrtonosni odmerek omenjenih spojin. Kako to vpliva na populacijo, za zdaj ni znano, saj je takšne učinke pri prosto živečih populacijah živali težko preučevati. Populacija delfinov je pri nas, kljub številnim nevarnostim, s katerimi se srečuje, za zdaj razmeroma stabilna. Ali bo tako tudi ostalo, je odvisno od dolgoročnih varstvenih strategij. Z odgovornim odnosom do okolja in ustreznimi programi varstva morskega okolja lahko zagotovimo, da bo naše morje zdravo za delfine in tudi za nas. In k temu lahko na različne načine prispeva prav vsak posameznik.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.