Redke in ogrožene ptice

Redke in ogrožene ptice

Redke vrste so zaradi grožnje nepredvidljivih, uničujočih dogodkov, ki jim pretijo, že po pravilu vse tudi ogrožene, ogrožene pa niso samo tiste, ki so redke. Veliko jih je, ki so ali pa so bile v ne tako daljni preteklosti številne in razširjene po vsej Sloveniji, a se je do danes populacija skrčila kakor meduza pod opoldanskim soncem. Šolski primer je ptica z imenom kosec. Spada v skupino ptic, ki vse življenje preživijo na travnikih. Prostovoljci iz DOPPS kosca na osmih območjih, kjer je najštevilnejši, redno štejejo že od leta 1999, tako da je spreminjanje njegovega stanja dobro dokumentirano. V najnovejšem poročilu o stanju izbranih ptic, v katero so že vključeni podatki za leto 2017, so zapisali, da se je število z dobrih 600 pojočih samcev zmanjšalo na približno 200. Če se bo upadanje nadaljevalo z enakim tempom, bo kosec iz Slovenije izginil do leta 2030. Ko smo na Nacionalnem inštitutu za biologijo leta 2015 zbrane podatke o prisotnosti prepelice na Ljubljanskem barju primerjali s podobno zbranimi podatki iz leta 2000, nas je izid še bolj osupnil. Prepelic je ostala le petina.

Da se z njimi po vsej Sloveniji res nekaj dogaja, so potrdili z raziskavo na Goričkem, ki jo je vodila biologinja Katarina Denac. Tudi tam so prišli do sklepa, da jih je ostala le približno petina v primerjavi s prvim štetjem pred 15 leti. Narava je zelo dinamičen sistem s številnimi nihanji, ki jih je včasih težko pojasniti. Morda smo res imeli pri raziskavah prepelice smolo in je bilo leto 2015 zanjo neznačilno slabo. A tudi če se je populacija v 15 letih zmanjšala le za polovico, je to jasen kazalec ogroženosti, da ne rečem, da je to tudi več kot dovoljšen razlog za odločno naravovarstveno ukrepanje. Prav takšno opozorilo je rdeča nit, ki povezuje redke in ogrožene ptice. Ne glede na to, koliko jih je, ali so telesno velike ali majhne, gozdne ali travniške, rjave ali zelene, brez odločnega naravovarstvenega ukrepanja vsem grozi, da bodo šle po poti zlatovranke. Beloglavi jastreb v Sloveniji že dolgo ne gnezdi več. Zadnja gnezda so našli v predprejšnjem stoletju na širšem območju Julijskih Alp. Podatki iz tistega obdobja so skopi, tako da o natančni velikosti gnezdeče populacije ni primerno niti ugibati. Vemo pa, da se je od takrat do danes število ptic najprej občutno zmanjšalo, v zadnjem času pa je začelo ponovno naraščati.

Čeprav pri nas ne gnezdijo, se vseeno dokaj redno pojavljajo. V bližini naše meje sta dve gnezdišči, eno na velikih Kvarnerskih otokih in drugo v predgorju italijanskih Julijskih Alp, pot med njima pa vodi jastrebe ravno prek našega ozemlja. Tudi v Italiji je minilo že precej časa, kar so bili pogosti in številni po vsej državi, potem pa so do druge svetovne vojne tako rekoč povsem izginili, razen na Sardiniji. A z zavzetim delom je naravovarstvenikom uspelo njihovo število spet povečati. Največ je k temu pripomoglo postavljanje posebnih krmišč (v strokovnem žargonu jim rečemo mrhovišča), na katerih jastrebi dobijo hrano, ki je v naravnem okolju primanjkuje. Nam najbližje krmišče je v vasi Cornino slabih 30 kilometrov od slovensko-italijanske meje.

Redke in ogrožene ptice
Ob dnevih hranjenja ga obišče več kot sto jastrebov, v okolici jih gnezdi več kot 40 parov. “Mrhovišče za jastrebe je odlična rešitev tudi za Slovenijo, če želite to mogočno ptico vrniti na seznam gnezdilk,” je prepričan strokovni vodja Corninske postaje za hranjenje jastrebov Fulvio Genero. Rodil se je in se šolal v Italiji, a ker ga sledenje jastrebov pogosto zanese na našo stran Alp, za silo govori tudi slovensko. “Predlagam pa, da razmislite še o francoskem modelu. V nasprotju z našim, ki predvideva eno veliko, osrednje krmišče, imajo oni več manjših, razporejenih po prostoru.

To je za jastrebe naravneje, saj se tako ne morejo naučiti, kje in kdaj bo hrana na voljo, in so jo prisiljeni iskati.” Nasvet ob pravem času, bi lahko rekli. Prav zadaj namreč poteka mednarodni projekt Interreg Nat2Care, v katerem raziskovalci z Nacionalnega inštituta za biologijo s partnerji iz Slovenije in Italije proučujejo možnost za postavitev mrhovišča tudi na naši strani meje. Obe, redkost in tudi ogroženost, sta pri pticah pojava, ki bi bila prisotna tudi, če nas, ljudi, ne bi bilo na svetu. Zakaj se potem včasih tako zelo ženemo, da bi ju preprečili? Prav o tem sem razmišljal, ko sem s fotoaparatom pred nosom sključen sedel v maskirnem šotorčku. Zaradi sonca, ki se je bližalo najvišji točki na nebu, je bila temperatura pod platnenimi stenami več kot 40° C. Čeprav sem bil slečen do spodnjic, je znoj kar tekel z mene.

Čakal sem, da mi v kader prileti čebelar – še ena redka, za povrhu pa še zahtevna ptica za fotografiranje, saj večino dneva preživi v zraku, kjer lovi velike leteče žuželke. Med fotografiranjem ptic je pač tako. Dolgo moraš čakati, da ti kakšna prileti pred objektiv, in ves ta čas imaš na voljo za razmišljanje. Pa kljub vsemu ljubemu času kakega prepričljivega odgovora nisem našel, razen tega, da bi mi bilo neizmerno žal, če tistega dne ne bi mogel preživeti s čebelarjem, ker bi bil ta že izumrla vrsta.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.