dr. Al Vrezec

dr. Al Vrezec Dr. Al Vrezec v pisarni v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, prenapolnjeni s prepariranimi pticami. V rokah ima muzejsko kopijo jajca izumrle slonovske ptice z Madagaskarja. To je največje znano jajce, večje tudi od jajc največjih dinozavrov.

Leto 2018, ki ga je National Geographic posvetil pticam, končujemo s pogovorom z biologom doc. dr. Alom Vrezcem, raziskovalcem na Nacionalnem inštitutu za biologijo (NIB) in kustosom v Prirodoslovnem muzeju Slovenije (PMS). Dr. Vrezec, ki je raziskovalno močno vpet v različna mednarodna sodelovanja, je avtor številnih znanstvenih člankov in več knjig. Je tudi visokošolski predavatelj, za znanstveno odličnost pri raziskovanju ptic pa je kar petkrat prejel nagrado zlati legat, ki jo za najboljše ornitološko delo podeljuje Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS). V pogovoru smo se osredotočili na sove, ki jih preučuje že dve desetletji, postavili pa smo mu še nekaj drugih vprašanj.

Sove so nočne ptice, zato jih je težko preučevati. Katere metode najpogosteje uporabljate?

Pri preučevanju sov se osredotočamo zlasti na zvok. V ta namen uporabljamo posnetke samčevega oglašanja. Teritorialni samec, ki si lasti neko območje, se na oglašanje drugega samca odzove burno, saj skuša vsiljivca pregnati. Opozoriti moram, da tako izzivanje v neraziskovalne namene sicer ni prepovedano, a je etično sporno. Sovam povzroča stres. Pri manjših vrstah, kot je na primer mali skovik, pa lahko stres zmanjša pozornost, zato zlahka postanejo tarča večjih plenilcev, ki jih zvok ravno tako privabi. Za raziskovanje in opazovanje številnih sov uporabljamo še gnezdilnice. Pri raziskavah smo posebej osredotočeni na kozačo. Kozačam nameščamo tudi majhne oddajnike, s katerimi spremljamo njihovo gibanje; s tem se zdaj ukvarjamo na NIB pri projektu Nat2Care. Ko mladiči poskačejo iz gnezda, jih samica varuje, dokler ne začnejo letati. Potem jih zapusti, do konca poletja zanje skrbi le samec. Nato jih nažene s svojega ozemlja. Zanima nas njihova disperzija – kje se gibljejo, preden si po treh ali štirih letih, ko spolno dozorijo, najdejo gnezditveni teritorij. Kozačam zaradi sečnje starejšega drevja primanjkuje gnezditvenih prostorov – velikih drevesnih dupel. Vendar so gnezdilnice, ki jih lahko zasedajo tudi manjše lesne in še druge sove, raziskovalni in ne naravovarstveni ukrep.

Zakaj pa niso tudi naravovarstveni ukrep?

Gnezdilnice sovam brez dvoma pomagajo; v letih, ko množično gnezdijo, jih je večina zasedena. Vendar gnezdilnica ne more nadomestiti naravnega drevesnega dupla – to je kompleksen življenjski prostor. Nanj je vezanih še veliko drugih živih bitij, predvsem t. i. saproksilni organizmi, živeči v lesnem mulju, ki nastaja v duplih. Ta so izjemno pomembna za kopico predvsem nevretenčarskih živalskih vrst. Na primer za različne majhne, moljem podobne metulje, za več vrst hroščev, pršic in tudi za glive. Z gnezdilnicami tega okolja ne moremo poustvariti. Zaradi sečnje starih dreves torej ta za večino ljudi nevidna bitja izumirajo.

dr. Al Vrezec Melanističen, popolnoma črn mladič kozače. Zakaj je v južni populaciji kozač iz Alp, Dinarskega gorstva in Karpatov ponekod celo 10 odstotkov osebkov črnih sov, ni znano. Tako velikega deleža melanističnih osebkov ne zasledimo pri nobeni drugi sovji vrsti na svetu, pa tudi pri drugih živalskih skupinah so takšne oblike izjemno redke.

Omenili ste leta, ko kozače množično gnezdijo. Zakaj se to zgodi?
Kozače so načeloma prehranski specialisti. Njihov plen so mali sesalci, predvsem miši in voluharice, na dinarskem območju, kjer je veliko polhov, pa so poleti in zgodaj jeseni glavni plen tudi ti. Samica, ki jo že pred gnezdenjem s hrano oskrbuje samec, zleže jajca, ko se dovolj zredi. Šele takrat je njeno fiziološko stanje ustrezno za to. V “mišjih letih”, ko je malih glodavcev veliko, je hrane v času gnezdenja dovolj, zato gnezdi veliko parov in imajo tudi več mladičev. Ker je bil letos jeseni dober obrod žira, pričakujemo, da bo naslednje leto spet “mišje leto”. Medletno spreminjanje velikosti populacij miši in voluharic je naravni pojav, preseneča pa pogostost in zlasti ekstremnost “mišjih let” v zadnjih letih. Že leta 2012, nato pa spet leta 2017 je bila rast populacije izredna. To dokazuje, da se v naravi nekaj dogaja. Domnevamo, da je povezano s podnebnimi spremembami.

Taka “mišja leta” so, vsaj za kozačo, najbrž zelo dobrodošla, ker ima takrat na voljo obilo hrane?

Žal je to sklepanje lahko zmotno, na dolgi rok bi utegnilo biti zanjo takšno skrajno spreminjanje velikosti populacij celo usodno. Ekstremnemu “mišjemu letu” praviloma sledi drugo ekstremno leto, ko malih glodavcev tako rekoč ni, saj se njihove populacije dobesedno sesujejo. Razlog so znotrajpopulacijski procesi, povezani s prenamnožitvijo, zlasti epidemije bolezni ipd. Letu velikega izobilja sledi leto stradanja. Zato večina sicer številnih mladih kozač iz “mišjih let” ne dočaka niti naslednjega leta, saj poginejo že pozimi. Naslednje leto je glodavcev lahko tako malo, da to prizadene celo jedro populacije kozač, ki ga sestavljajo odrasle, spolno zrele ptice. V takem letu ne le da ne gnezdijo, ampak lahko zaradi pomanjkanja hrane tudi poginejo. Zato nas skrbi, da bi jim ekstremna “mišja leta” utegnila na dolgi rok celo škoditi, a podatkov imamo za zdaj še premalo.

Kozača je ena od desetih vrst sov, kolikor jih gnezdi pri nas. Slovensko ime ji je dal, tako kot še številnim drugim pticam, Fran Erjavec. Ali njeno oglašanje res spominja na kozje meketanje?

Samec se oglaša na dva načina – s teritorialnim petjem, s katerim odganja tekmece s svojega ozemlja in seveda vabi samico; ko je vznemirjen, pa se res oglaša z glasovi, podobnimi kozjemu meketanju. Za kozačo je bilo pri nas dolgo v rabi ime uralska sova, kar je prevod iz njenega latinskega imena Strix uralensis. Po primerkih z Urala jo je leta 1771 opisal Peter S. Pallas, v Rusiji delujoči nemški zoolog. A dokaj natančen opis te vrste najdemo že v knjigi Descriptiones Avium, ki je izšla dve leti prej. Napisal jo je Giovanni A. Scopoli, idrijski rudniški zdravnik in eden najpomembnejših evropskih naravoslovcev tistega časa, ki je med drugim opisal tudi čuka in pegasto sovo. Za kozačo je uporabil latinsko ime Strix sylvestris, a ker je to danes spregledan opis vrste, še vedno velja mlajše Pallasovo in ne starejše Scopolijevo ime.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.