Januar 2009 | Resnična cena zlata

Besedilo: Brook Larmer
Fotografije: Randy Olson

Juan Apaza je, tako kot je bil marsikateri izmed njegovih inkovskih prednikov, obseden z zlatom. Med spustom v ledeni rov 5100 metrov visoko v perujskih Andih si 44-letni rudar natlači v usta pest kokinih listov, da bi manj občutil lakoto in utrujenost, ki ga čakata v globinah rudnika pod ledenikom nad La Rinconado, najviše ležečim mestom na svetu. Apaza vsak mesec 30 dni brez plačila trdo gara in nosi glavo naprodaj – razstrelivo, strupeni plini in podori v rudniških rovih so bili usodni že za marsikaterega njegovega tovariša. Trudi se nakopati čim več zlata, saj je v svetu povpraševanje po njem veliko. Vse to počne brezplačno, da se prebije do 31. dne, ko imajo on in njegovi tovariši na voljo eno izmeno, štiri ure ali morda malo več, da znosijo iz rudnika in obdržijo toliko rude, kolikor je lahko nesejo na svojih zgaranih plečih. Po starodavnem loterijskem sistemu cachorreo, ki se je v andskem visokogorju obdržal do danes, je ta ruda nadomestilo za plačo: v vreči kamenja je lahko zlata za malo bogastvo ali pa, tako je veliko pogosteje, komaj za vzorec.

Apaza še vedno čaka, da bo prišel njegov srečni trenutek. “Mogoče bo danes tisti veliki dan,” pravi in se široko nasmehne, da se zablešči njegov zlati zob. Rudar je, da bi bile njegove možnosti za uspeh večje, že poskrbel za “plačilo Zemlji”: steklenico lokalnega žganja, pravijo mu pisco, je postavil ob vhod v rudnik, pod skalo je vtaknil nekaj listov koke, pred nekaj meseci pa je šaman na vrhu svete gore žrtvoval petelina. Zdaj na poti v rov v kečvanskem jeziku, svoji materinščini, mrmra molitev boginji, ki je gospodarica gore in vsega zlata v njej.

 



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.