Januar 2009 | Krhka ruska divjina

Besedilo: David Quammen
Fotografije: Michael Melford

Nekateri kraji na našem planetu so tako čudoviti in tako krhki, da ljudje morda preprosto ne bi smeli hoditi tja.

Pošljimo tja opazovalca, ki bo vsrkal čim več informacij in vtisov, skrbno pazil na vsak korak in nam potem od tam poročal, nekako tako kot Neil Armstrong z Lune – drugi pa ostanimo raje doma. Ta morda naivni predlog se nanaša na odročni Kronocki naravni rezervat (rusko Kronocki zapovednik) v vzhodnem delu ruskega polotoka Kamčatka, ob obali Tihega oceana, več kot 1500 kilometrov severno od Japonske. Tamkajšnja čudovita, razgibana in bogata, divja in krhka pokrajina obsega 1,1 milijona hektarov ognjenikov, gozdov, tundre in rečnih dolin z več kot 700 rjavimi medvedi. Tam so tudi sestoji sibirskega pritlikavega bora (z užitnimi semeni, ki jih ti medvedi jedo) in reliktne sahalinske jelke (Abies sachalinensis), ki se je obdržala po umiku pleistocenskih ledenikov. Na morski obali se zadržuje velika kolonija stellerjevih morskih medvedov, v Kronockem jezeru živijo aljaški rdeči lososi, v bližnjih rekah morski lososi in postrvi šarenke, tam pa so tudi orli, norveški sokoli, rosomahi in še številne druge vrste. Skratka, gre za preveč veličastno pokrajino, da bi jo obravnavali zgolj kot eno izmed turističnih zanimivosti. Ali Kronocki naravni rezervat pri vsem obilju, krhkosti in občutljivosti svojega okolja (višje geografske širine, počasna rast rastlin, zapletene geotermalne razmere, izjemni ekosistemi in živahno tektonsko dogajanje), ki si le počasi opomore, če vanj kakorkoli posežemo, sploh potrebuje ljudi, pa četudi le občasne obiskovalce? Dobro se zavedam, da sem s tem vprašanjem brez dvoma videti dvoličen ali vsaj nedosleden, saj sem pred kratkim tudi sam pustil sledi svojih škornjev na tamkajšnjih krhkih tleh.



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.