Januar 2009 | Minute do izumrtja

Besedilo: Verlyn Klinkenborg
Fotografije: Joel Sartore

Vrabonadov z otoka Merritt ni več. Poslednje počivališče zadnjega temnega obrežnega vrabonada je steklena posoda v ornitološki zbirki Floridskega prirodoslovnega muzeja. Njegove oči prekriva debela sluz, perje pa je razmršeno zaradi alkohola, s katerim je steklena posoda napolnjena skoraj do vrha. Na listku, pritrjenem nanjo, piše, da je stari samček poginil 16. junija 1987. Tri leta in pol po vrabonadovi smrti se je v zveznem registru pojavil kratek zapis, ki pojasnjuje, da je temni obrežni vrabonad (Ammodramus maritimus nigrescens) izumrl in da so ga zbrisali z zveznega seznama ogroženih in prizadetih vrst. Zakon o ogroženih vrstah ne bo več varoval ne ptice ne habitata, ključnega za njen obstoj – slanih mokrišč na otoku Merritt na Floridi, kjer je tudi Vesoljsko središče Johna F. Kennedyja.

Kaj je bilo usodno za vrabonade na otoku Merritt? Z eno besedo – napredek. Temnih obrežnih vrabonadov ni nihče jedel niti lovil za zabavo. Njihovih gnezd ni nihče uničeval, nanje tudi ni prežal kak tujerodni plenilec, ki bi ga prinesli na otok. Ljudje so le razprševali DDT, da bi zatrli komarje, na območju slanih mokrišč pa so zgradili pregrade za vzdrževanje višje vodne gladine, zato se je tam razraslo sladkovodno rastlinje. Ljudje so v želji, da bi izboljšali svoje življenjske razmere na otoku, prikrojili ekosistem človeškim potrebam in, žal, prepozno ugotovili, v kako krhkem ravnovesju je v resnici temni obrežni vrabonad s svojim življenjskim okoljem v metličju. Vrsta, katere habitat za vedno izgine, je kot tisti zadnji vrabonad v stekleni posodi.



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.