Marec 2009 | Po sledeh jaguarja

Besedilo: Mel White
Fotografije: Pete Oxford, Nick Gordon, Patricio Robles Gil

NEKEGA VEČERA se je globoko v kostariškem gozdu prebudil mlad samec jaguarja. Pretegnil se je in tiho, a odločno za vedno zapustil svoj rojstni kraj.

Tam je bilo dovolj zavetja, pa tudi jelenov šilarjev, pekarijev in agutijev, zato mu hrane ni manjkalo. Prav tako je zaznal navzočnost samic, s katerimi bi se lahko paril. A tam je bil tudi odrasel samec, ki si je lastil gozd in samice. Stari mačkon na svojem ozemlju ne bi trpel nobenih tekmecev. Vetrič je prinesel vonj po materi mladega samca. Ko je bil še mladič, mu je ta vonj dajal občutek varnosti, zdaj pa ga ni več vezal na dom. Zato je odšel.

A popotnik je izbral napačno smer. Že po nekaj kilometrih je prispel do roba gozda; pred njim je bil nasad kavovcev. Nagon in stiska sta ga gnala naprej, držal se je v zavetju dreves vzdolž ograd in potokov. Kmalu so mu ponujali zavetje le še redke zaplate grmovja in posamezna drevesa, kjer pa ni našel nič za pod zob. Znašel se je v deželi živinorejcev. Neke noči je zaradi lakote in vonja po pravkar povrženem teletu premagal svoj odpor do prečkanja čistin. Priplazil se je v bližino teleta, ga napadel in ga z močnimi čeljustmi v hipu pokončal.

Naslednjega dne je rančar našel ostanke teleta in jaguarjeve sledi, ki so pričale o napadu. Sklical je nekaj sosedov in zbral trop psov. Lovci so mladega jaguarja izsledili, a njihovo edino orožje so bile šibrovke. V naglici so streljali nanj s prevelike razdalje – debela lobanja ga je obvarovala smrti, a šibre so mu poškodovale oko in levo sprednjo nogo.

 



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.