Maj 2009 | Orjaške usnjače

Besedilo: Tim Appenzeller
Fotografije: Brian Skerry

Pozno poleti leta 1961 so biologa Shermana Bleakneyja nekega dne po telefonu obvestili, da so ribiči na pomol v Halifaxu v Novi Škotski v Kanadi izkrcali nenavadno morsko bitje. Bleakney, ki je stanoval blizu, je kmalu prišel na pomol in bil očaran. Med radovedno množico je na hrbtu ležala ogromna morska želva – kazalec tehtnice je kazal blizu 400 kilogramov. Imela je mehak usnjat oklep, sprednje plavuti kot krila in masivno koničasto glavo, ki je spominjala na granato. Bleakney je seveda prepoznal orjaško usnjačo, največjo morsko želvo. Vendar bi morale orjaške usnjače živeti v tropskih vodah. Ta želva je sodila v tiste sive hladne kanadske vode toliko kot papiga v bližnji park. Ko se je Bleakney malo pozanimal, je izvedel, da so ribiči pogosto videvali orjaške usnjače v kanadskih vodah. Sklep je bil nedvoumen, kot je zapisal leta 1965: “Očitno vsako leto v hladne vode Atlantskega oceana prihaja množica želv iz tropskih voda.” Da so bile res z juga, je potrdil na nekaj mrtvih primerkih, ki jih je analiziral. Ena je imela v očesu zapičeno vejico mangrove, na drugih so bili vitičnjaki, značilni za tople vode. In vendar so orjaške usnjače preživele, pravzaprav so odlično uspevale pri temperaturi vode, ki bi druge morske želve ubila. Še bolj nenavadno pa je bilo tisto, kar je Bleakney našel v njihovi notranjosti. V ogromnih želodcih je bila velika gmota prežvečenih klobučnjakov z ožigalnimi lovkami vred, požiralnik pa je imel sedem centimetrov dolge bodice, ki so, obrnjene navzdol, zadrževale sluzasti plen.



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.