Julij 2009 | V deželi Gospodarja prstanov

Besedilo: Mel White
Fotografije: Stuart Franklin

Ko opazujete prečudovito pokrajino v osrčju narodnega parka Tongariro – območja treh gora v enem najlepših delov Nove Zelandije, ki že tako slovi po naravnih lepotah – se v mislih bržkone predvsem čudite vsej tej lepoti pred vami. Na jugu se dviga nazobčana gmota ognjenika Ruapehu, ki je z 2797 metri najvišji vrh Severnega otoka in je aktiven že 250.000 let – še danes se prebudi vsakih nekaj let in v ozračje izvrže velikanske oblake pare in pepela. Na severu je še starejši ognjenik Tongariro, obsežno območje kraterjev različne starosti, iz katerih se nenehno in zlovešče dvigajo oblaki žveplenih plinov. Med njima se dviga ognjenik Ngauruhoe. Je manj obsežen od svojih sosedov (v filmski trilogiji Gospodar prstanov režiserja Petra Jacksona je bila to Gora pogube) in ima obliko čudovito simetričnega stožca, ki pozornost pritegne s preprosto popolnostjo svojega videza. “Kaj,” bi se vprašali, “počne tako pravilna oblika sredi takšne grobe, divje pokrajine?” Odgovor je preprost: ta gora je nastala pred nekaj tisoč leti. Poledenitev zadnje ledene dobe, ki je na obličju Ruapehuja in Tongarira pustila raztrganine in praske, se je končala veliko pred rojstvom gore Ngauruhoe. Njeno površje še ni razdrapano od dežja in ognjeniških eksplozij. Tudi v svetu geologije ima lepota mladosti zapeljivo moč.



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.