November 2009 | Spravilo vode

Besedilo: Sara Corbett
Fotografije: Lynsey Addario

Indijski kmetje veliko govorijo o vremenu – še posebej takrat, ko nič ne kaže na dež. Ko se maja zemlja segreva kot peč in je večina polj še neobdelana, ko so vodnjaki že presušeni, sonce pa se roga iz svojega razbeljenega kotička na nebu brez oblačka, se o ničemer ne razpravlja tako vneto – ali z manjšo gotovostjo – kot o tem, kdaj bo prišel poletni monsun in kako. Monsunsko deževje, ki se praviloma začne v začetku junija in v manj kot štirih mesecih priskrbi več kot tri četrtine celoletnih padavin te dežele, pride narahlo in blago kot jelen, pravijo kmetje, pozneje pa se prelevi v rohnečega slona. Ali pa prilomasti kot slon in se potem prelevi v jelena. Ali pa je ves čas nepredvidljivo in neprijetno kot kokoši. Z drugimi besedami, v resnici nihče ne ve. Pa kljub temu vsi govorijo o tem.

Tako je bilo tudi nekega dne leta 2008, ko se je razširjena kmečka družina iz vasi po imenu Satichiwadi povzpela na vrh hriba v svetišče zavetnice njihove vasi, da bi jo prosili za dež. Bilo je sredi maja in 41 stopinj, v vasi s 83 družinami v izsušeni poljedelski dolini v zvezni državi Maharaštra, približno 160 kilometrov iz Bombaja, pa že sedem mesecev ni bilo obilnejših padavin. Večina Indije je bila tačas sredi neizbežnega vsakoletnega čakanja. V New Delhiju je bila zaradi vročine motena preskrba z električno energijo. Po severnih zveznih državah so neovirano divjali prašni viharji. Podeželske ceste so ohromile tovorne cisterne, ki so na državne stroške dostavljale pitno vodo vasem, katerih vodnjaki so presahnili.



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.