Februar 2010 | Ogrožena Patagonija

Besedilo: Verlyn Klinkenborg
Fotografije: Maria Stenzel

Leta 1925 se je odločen mož, Norvežan po imenu Samsing, naselil na koncu odročnega fjorda v južnem Čilu, da bi se v travnati dolini, ki je obetala obilno pašo, preživljal z ovčerejo. Leto zatem ga je napredujoči ledenik dobesedno pregnal s posestva.

Na mestu njegove nekdanje estancije, kakor v Južni Ameriki pravijo živinorejski kmetiji, je danes ledeniško jezero, po njem pa plavajo ledene gore. Ledenik, zdaj se imenuje po papežu Piju XI., se je za nekaj časa ustalil, potem pa se je njegovo napredovanje nadaljevalo. Ko napreduje, uničuje gozd, počasi in vztrajno melje pod sabo vse, kar se znajde pred njim. Na stiku med ledenikom in gozdom se zdi, da želijo pilgerodendroni, nekateri med njimi so stari tudi več sto let, še malce postati, preden jih sila ledu dokončno premaga. Ledenik jih izruva s koreninami vred, polomi jim krošnje, debla pa ležijo razmetana križem kražem. Velikanski bloki ledu se zarivajo pod mah in mesojede rosike.

Gozd, ki ga Ledenik Pija XI. potiska pred sabo in krči, je magellanov deževni gozd – ne temačni tropski deževni gozd z bujnimi krošnjami, temveč gozd med seboj prepletenih, od vetra prebičanih pritlikavih in skrivenčenih dreves, kakršna navadno rastejo v gorskem svetu na zgornji gozdni meji. To sploh ni tako čudno. Fjordi in otoki čilske Patagonije so nenehno na udaru prevladujočega zahodnika, ki piha čez širjave južnih morij. Tam, v strženu rjovečih zahodnih vetrov južneje od približno 40 stopinj južne geografske širine, se veter z divjo srditostjo skoraj nepretrgoma zaganja vanje. Dežuje ali sneži lahko v kateremkoli letnem času.



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.