Marec 2010 | Prikazni v pesku

Besedilo: Stephen S. Hall
Fotografije: Robert Clark

Iz zraka so bile črte, vrisane v puščavska tla, slabo vidne, kot slike, ki so bile predolgo na soncu. Ko je najin pilot rezal ostre zavoje čez puščavsko planoto v južnem Peruju, severno od mesta Nazca (Nasca), sem komaj razbral več zaporednih prelepo oblikovanih podob. “Orka!” je čez hrumenje motorjev zavpil Johny Isla, perujski arheolog. Pokazal je navzdol na obris kita ubijalca. “Mono!” je rekel nekaj trenutkov zatem, ko se je prikazala slovita naskovska opica. “Colibrí!” Kolibri.

Vse odkar so proti koncu 20. let minulega stoletja, ko so med Limo in južnoperujskim mestom Arequipa uvedli komercialne lete, skrivnostne puščavske slike, tako imenovani naskovski risi, postale splošno znane, begajo arheologe, antropologe in vse, ki jih privlačijo starodavne ameriške kulture. Ves ta čas so številni znanstveniki – in amaterji – ponujali različne interpretacije teh risov. Razlagali so jih zdaj kot inkovske ceste, zdaj kot namakalne sisteme, podobe, ki naj bi jih občudovali iz balonov na topli zrak, in, najbolj smešno, kot pristajalne steze za plovila vesoljcev.

Po drugi svetovni vojni je v Nemčiji rojena učiteljica Maria Reiche prva preiskovala črte in like – tako imenovane geoglife – nedaleč od Nazce in bližnjega mesteca Palpa. Pol stoletja, do smrti leta 1998, je imela odločilno vlogo pri njihovi zaščiti. Toda tudi njena najljubša teorija – da črte ustrezajo astronomsko in koledarsko pomenljivim točkam na obzorju – je bila bolj ali manj ovržena. Odločnost, s katero je varovala rise pred neposvečenimi, so prevzeli tudi njihovi današnji skrbniki, tako da še znanstveniki težko dobijo dostop do najbolj slavnih živalskih podob na ravnici, tako imenovani pampi, neposredno severozahodno od Nazce.



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.