Junij 2010 | Mandelovi otroci

Besedilo: Alexandra Fuller
Fotografije: James Nachtwey

Izkaže se, da v južnoafriški nizozemski reformirani cerkvi ni bližnjic, nobene poti nenadnega navdiha, po kateri bi nekoga iz laika preobrazili v duhovnika. Zahtevajo sedem let trdega šolanja – sedem let mladosti Deona Snymana – zato je bilo še toliko bolj boleče, ko je Snyman proti koncu študija na Pretorijski univerzi spoznal, da obvlada vse bogoslovje, kar bi ga človek potreboval, da bi služboval v stari Južnoafriški republiki (JAR), nima pa skoraj nobenega znanja, na katerega bi se oprl v deželi, ki je ravnokar izpustila Nelsona Mandelo.

Snyman, ki se je rodil in odrasel v “tradicionalni burski družini, v tipičnem burskem mestu severno od Johannesburga”, pravi, da takrat ni poznal nobenih temnopoltih, ni imel prijateljev temne polti, nikoli se ni še nič pomembnega pogovoril z nobenim črncem. “Cerkev je bila razdeljena na belo skupnost, rasno mešano skupnost, indijsko skupnost in črnsko skupnost,” pravi. Odločil se je, da se bo najbolje izognil temu, da bi se nekega jutra zbudil kot tujec v lastni deželi, če postane duhovnik podeželske, črnske skupnosti.

Na dan, ko je bil februarja 1992 imenovan za duhovnika nizozemske reformirane cerkve v Afriki – črnske veje cerkve – v Nongomi, srcu bantustana KwaZulu, je njegov 54-letni oče stopil pred skupnost, ki so jo sestavljali sami Zuluji, in rekel takole: “No, jasno je, da se bo Južnoafriška republika spremenila. Toda jaz sem Afrikaner. Ne vem, če sem se sposoben spremeniti. Poleg tega sem že star. Ne vem, če se sploh zmorem spremeniti.” Potem je pokazal na 26-letnega sina. “Tako vam danes dajem svojega sina. Če ga boste znali naučiti pravil nove JAR, bo lahko potem on naučil nas. Če mu boste dali znanje, kako živeti v tej novi deželi, nam ga bo lahko prenesel.”



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.