Avgust 2010 | Travnato kraljestvo

Besedilo: Douglas H. Chadwick
Fotografije: Steve Winter


Indijski nosorog (Rhinoceros unicornis) – tisti, ki je videti, kakor bi imel na zadnjo plat prilepljene oklepne plošče – tehta toliko kot športno terensko vozilo. Od njega je večji le afriški širokousti nosorog. Samo sumatrski in javanski nosorog (prvih v naravi živi le še 350 ali manj, drugih pa ne več kot 50) sta bolj ogrožena. Indijskih nosorogov, ki so bili nekoč razširjeni na obsežnem območju med Pakistanom in Mjanmarom, je danes manj kot 2700. Četrtina jih živi v desetih majhnih rezervatih v severni Indiji in sosednjem Nepalu. Vsi drugi – približno 2000 po zadnjem štetju – živijo v narod nem parku Kaziranga, 860 kvadratnih kilometrov velikem zavarovanem območju, ki zajema 80-kilometrski odsek reke Bramaputre skupaj s peščenimi otoki, z nekaj območji severno od reke in veliko obsežnejšim delom poplavne ravnice na južnem bregu. Če iz skupne površine izvzamemo reko, to pomeni štiri starodavne, oklepljene, razdražljive nosoroge na kvadratni kilometer parka.

Pred stoletjem jih je v severnoindijski zvezni državi Asam živelo manj kot 200. Večino rodovitnih rečnih dolin, od katerih je vrsta odvisna, so ljudje spremenili v kmetijske površine, preživele živali pa so bile nenehno tarča lovcev na trofeje in divjih lovcev. Kazirango so zavarovali leta 1908, predvsem da bi zavarovali nosoroge. Takrat jih je tam živelo nekaj več kot deset. Z leti pa se je rezervat širil; leta 1974 so območje razglasili za narodni park in leta 1985 so Kazirango uvrstili še na Unescov seznam svetovne dediščine. Zadnja leta prejšnjega stoletja se je njen obseg podvojil (čeprav pravna vprašanja še niso rešena). Kaziranga je danes najpomembnejše azijsko zavetišče za nosoroge in je kot genski rezervoar za druge rezervate ključna za ohranitev vrste R. unicornis.

V parku, ki uspešno deluje, danes živi tudi skoraj 1300 divjih slonov; 1800 divjih vodnih bivolov, največja populacija na svetu; morda 9000 svinjskih jelenov; 800 barazing oziroma močvirskih jelenov (to je glavno zatočišče te sicer vse redkejše vrste); množica navadnim jelenom podobnih zambarjev in na stotine divjih prašičev. To pomeni milijone kilogramov plena. Vendar v parku ni ne sivih ne rdečih volkov. Medvedi šobarji se prehranjujejo s termiti in z rastlinjem, leopardi pa raje lovijo v gozdovih okoliškega gričevja. Kadar svinjski jeleni zaprhajo v opozorilo ali vsi bivoli zasukajo s polmesečasto ukrivljenimi rogovi okrašene glave v isto smer in se zazrejo v isto točko v travi, se verjetno približuje nekaj oranžno progastega s kot krožnik velikimi šapami.



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.