November 2010 | Velike selitve

Besedilo: David Quammen
Fotografije: Joel Sartore


Selitve živali so pojav, ki je veliko obsežnejši in poteka po veliko bolj ustaljenih vzorcih kot siceršnje gibanje živali. Gre za skupinska potovanja, ki ne prinašajo neposrednih koristi, temveč se obrestujejo na dolgi rok. Kot bi šlo za premišljen načrt in neomajno predanost cilju, vgrajena v prirojeno nagonsko ravnanje. Biolog Hugh Dingle, ki se poskuša dokopati do temeljnih resnic o selitvah, navaja pet značilnosti, ki v različnem obsegu in v različnih medsebojnih povezavah veljajo za vse selitve. To so dolga potovanja, pri katerih živali zapustijo domača življenjska okolja; so bolj premočrtna kot vijugasta; z njimi je povezano posebno vedenje živali pred odhodom (npr. pospešeno prehranjevanje) in po prihodu na cilj; od živali zahtevajo kopičenje zalog energije. In še ena značilnost: živali med selitvami vso pozornost posvečajo izpolnitvi višjega poslanstva, zato ne podlegajo skušnjavam in se ne ustavljajo pred ovirami, ki bi druge živali sicer odvrnile od njihovega početja. Arktična čigra se na poti med Ognjeno zemljo in Aljasko denimo ne zmeni za prijetno dišeče slede, ki jim jih s čolna mečejo opazovalci ptic v Monterejskem zalivu. Domači galebi požrešno hlastajo za podarjeno hrano, medtem ko čigre mirno letijo naprej. Zakaj? “Živali se med selitvami ne odzivajo na čutne dražljaje, ki bi v drugačnih okoliščinah sicer sprožili njihov odziv,” pojasnjuje Dingle. Preprosteje povedano: te živali na vrat na nos drvijo proti svojemu cilju, pa naj stane, kar hoče. Drugače, manj znanstveno, bi lahko rekli, da se arktična čigra upira skušnjavam, ker jo tisti trenutek nagonsko žene naprej nekaj, kar se nam ljudem zdi občudovanja vredno: višji cilj.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.