December 2010 | Upor pod tančico

Besedilo: Elizabeth Rubin
Fotografije: Lynsey Addario

Pred 25 leti je zelenooko afganistansko dekle vznemirjalo z naslovnice National Geographica. Postalo je prepoznavna podoba afganistanske bede, mlada begunka, ki je bežala pred vojno med komunisti, ki so jih podpirali Sovjeti, in mudžahidi (‘svetimi bojevniki’), ki so imeli podporo Američanov. Danes je prepoznavni lik Afganistana spet mlada ženska – Bibi Aisha (stran 53), ki ji je mož za kazen, ker je pobegnila od njega in družine, odrezal nos in ušesa. Zbežala je pretepanju in drugim zlorabam. Zakaj so v družinah možje, očetje, svaki, celo tašče surovi do žensk? Ali so ta nasilna dejanja posledica tega, da je tradicionalna družba iznenada, po letih osame in tolikem vojskovanju, pahnjena v 21. stoletje? In kateri Afganistanci v tej družbi so nasilni? Med Hazari, Tadžiki, Uzbeki in Paštuni, najštevilnejšo in najbolj konservativno skupino, ki od 80. let 19. stoletja prevladuje v političnem življenju, so pomembne razlike. V paštunskem polmesecu, od province Farah na zahodu do Kunarja na severovzhodu, je bilo življenje – in je v marsičem še vedno – urejeno po zakonih, znanih kot paštunvali, “paštunske šege”. Temelj paštunvalija je moška čast, ki se jo meri po posedovanju trojega – zar (zlata), zamin (zemlje) in zan (žensk). Načela, na katerih temelji častivredno življenje, so melmastija (gostoljubje), nanavati (zavetje ali zatočišče) in badal (pravica ali maščevanje). Čim bolj je Paštunec gostoljuben, tem bolj je častivreden. Če se mu na pragu prikaže tujec ali sovražnik in ga prosi za zavetje, je njegova čast odvisna od tega, ali bo sprejel tega človeka. Če se moževi zemlji, ženskam ali zlatu zgodi kaj hudega, je zanj vprašanje časti, da vse natanko povrne. Mož brez časti je mož brez sence, brez premoženja, brez dostojanstva.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.