December 2010 | Labodja serenada

Besedilo: Cathy Newman
Fotografije: Stefano Unterthiner

Na kaj najprej pomislimo ob labodu? Večina verjetno na eleganco, mehkobo in
milino. Peter Iljič Čajkovski prav gotovo ni brez razloga poimenoval svojega baleta
Labodje jezero in ne Račja mlaka. Labod pevec je član imenitne druščine bližnjih sorodnikov – malega laboda, tundrskega laboda (ki je podvrsta malega laboda), laboda trobentača, laboda grbca, črnega in črnovratega laboda. Prvi ga je leta 1758 opisal Carl Linné in ga poimenoval Cygnus cygnus. Velja za laboda med labodi. Je tipska vrsta in torej arhetip vseh labodov. Je tudi labod presežnikov. Čeprav se tudi njegov življenjski prostor krči, je s populacijo 180.000 ptic najštevilnejša in tudi najbolj razširjena vrsta laboda. Že našim davnim prednikom je labod, breztežno drseč po zrcalni gladini jezera ali na razpetih perutih leteč proti obzorju, vzbujal občutek minljivosti in v njih dramil hrepenenje po nesmrtnosti. Po Platonovih besedah naj bi Sokrat na dan svoje smrti slišal labodjo pesem. Valkire, junaške device v nordijski mitologiji, so preoblečene v labode nosile padle junake v Valhalo. Pitagora je verjel, da se duše mrtvih pesnikov utelesijo v labodih, in je obrabljeni metafori “poezija v gibanju” vdihnil liričnost. Labod v verzih ruske pesnice Ane Ahmatove “pluje skozi stoletja”, vpet v večni krogotok letnih časov. Ko labodi med jesensko selitvijo, združeni v jate v značilni obliki V, krožijo po nebu, obide ljudi poetična melanholija. Sence se daljšajo, dnevi krajšajo, še eno leto se bliža koncu. A v sivih zimskih dneh se velja spomniti spodbudnega sporočila pravljic, kakršna je tista o grdem račku Hansa Christiana Andersena, ki se je spremenil v čudovitega labodjega princa. Vendar življenje teh prelepih ptic ni le pravljica.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.