December 2010 | Aljaska pred odločitvijo

Besedilo: Edwin Dobb
Fotografije: Michael Melford

Aljaska je še vedno prav takšna, kot je bil nekoč ves ameriški Zahod. Polna je naravnih lepot in večinoma neokrnjena, zato se zdi kot dežela neskončnih možnosti, še posebej, ko nanjo zreš iz nizko leteče cessne 180. Pilot malega letala Rick Halford, nekdanji republikanski predstavnik v aljaških zakonodajnih organih, mi razkazuje del Aljaske približno 400 kilometrov jugozahodno od Anchoragea, obdan z narodnimi parki in drugimi zavarovanimi območji – osrednji del povodja Bristolskega zaliva. Težko bi našli ustreznejši izraz. Kamorkoli se ozreš, je voda prevladujoča značilnost pokrajine, element, ki vse skupaj prepaja in povezuje. Na območju 100.000 kvadratnih kilometrov je devet velikih rek, vanje pa se izliva na desetine pritokov, ki spominjajo na gosto razraščene drevesne veje ali vijugaste žile. Jezerca so tako številna in tako samosvojih oblik, da v spomin prikličejo sliko Joana Mirója, ki se razteza do obzorja. Podtalnica, ki je večinoma tik pod površjem, napaja neštete izvire, voda mezi od vsepovsod in nenehno polni spužvasto tundro. Vode je tu resnično na pretek. Letiva nad reko Nushagak proti njenemu povirju, pod nama se vrstijo z rečnimi rokavi prepredena sotočja z rekami Wood, Iowithla in Kokwok. Daleč na desni zagledam zahodni del jezera Iliamna, največjega na Aljaski. Razen nekaj raztresenih vasi in sence letala, ki beži pod nama, ni nikjer znakov človekove navzočnosti. Nobenih jezov, izkrčenih gozdov, cest, naselij ali elektrarn. Neokrnjenost tega območja je verjetno poglavitni razlog, da je tu končni cilj najbolj množičnih selitev nerk na svetu in ene najobsežnejših selitev čavič (pravijo jim tudi kraljevi lososi) v Severni Ameriki, da izobilja postrvi šarenk, lipanov in drugih ribjih vrst sploh ne omenjamo.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.