Julij 2011 | Bagdad po nevihti

Besedilo: Brian Turner
Fotografije: Lynsey Addario

V Bagdad se nisem vrnil, da bi bil tam vojni turist in bi si ogledoval številne sledove duševnih ran in pretresov, a se je temu težko izogniti. Ko sem bil zadnjič v mestu, takrat sem bil poročnik druge pehotne divizije ameriške vojske, sem nosil puščavsko maskirno uniformo in karabinko M4. To je bilo leta 2003 in 2004, ko je bilo v Iraku 150.000 ameriških vojakov. V letih odtlej sem se velikokrat spraševal, kako neki je Iračanom, ko se trudijo, da bi si spet vzpostavili življenje: varilcu, študentu, taksistu, starki, paru, ki se želi poročiti. Spraševal sem se tudi, kako bi se bilo sprehoditi po bagdadski ulici brez neprebojnega jopiča in čez prsi oprtanega nabojnika z 210 naboji. Tistikrat je moja enota po mestu spremljala dolge, vijoče se konvoje za oskrbo. Uporniki so postavljali zapletene zasede, vozili avtomobile, polne razstreliva. Črni sajasti sledovi do tal zgorelih vozil so ostali vidni še dolgo po tem, ko so odstranili razbitine, in kadarkoli smo šli mimo, sem moral postati ob njih. Nekega dne je poveljnik našega voda nahrulil mojega mitraljezca in mene, ker sva zlezla s položaja pri zadnji loputi našega oklepnega vozila stryker – in znenada so po zraku švigali smrtonosni naboji in sejali morilski dež šrapnelov. Vozili smo skoz svinčeno ploho, srca so nam razbijala v prsih. Taki spomini mi oživljajo v mislih, ko se spet vozim po mestu, in za trenutek si predstavljam, da sem se vrnil v Bagdad, kot hodi duh strašit tja, kjer je nekdaj živel. Toda stvari so se spremenile. To ni Bagdad, kakršnega sem nekoč poznal. Tik ob Abu Nuwasovi ulici v bližini reke Tigris, kjer je bil ostrostrelski ogenj nekdaj vsakdanja nevarnost, so zvoke vojne izpodrinili glasovi otrok, ki igrajo nogomet na travi. Vzklikajo, predirljivo in na vse grlo, kot bi se klicale ptice. Na Haifski ulici, kjer so od leta 2006 do 2008 divjali ogorčeni sektaški boji, mladenič postoji med vrati krajevne trgovine, da bi končal pogovor, medtem ko iz orjaških zvočnikov doni iraška popularna glasba. V bližini univerze se nekaj mladenk smeje, pestujoč učbenike in zvezke, njihove naglavne rute so kot brizg barve na ozadju rjavosivih hišnih pročelij. Vsepovsod po Bagdadu se mestu spet vrača glas. Ko sem stopil z letala, pobral prtljago s tekočega traku in odkorakal v mesto, nisem vedel, kaj naj pričakujem. Bilo je proti koncu lanskega decembra. Misli so mi zaposlovale novice o ubojih izbranih tarč s pištolami z dušilcem. Nisem mogel odpisati možnosti, da bi me ugrabili. A prav toliko, kot mi je strah veleval, naj skočim nazaj na tisto letalo, sem želel izvedeti, kaj neki se je izcimilo iz kraja, kamor sem se nekoč prišel bojevat. Če sem želel spoznati novi Bagdad, sem moral nekatere stare navade in spomine potisniti na stran.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.