Avgust 2011 | Dežela senc

Besedilo: Brook Larmer
Fotografije: Chien-Chi Chang

V Yangonu je čaroben čas, ko zadnji sončni žarki, zdaj nežnejši in hladnejši, okopljejo propadajoče središče mesta v zlatem soju in prebivalce zvabijo na ulice. Hihitajoči se otroci drvijo kupit svež sok iz sladkornega trsta. Ženske z lici, premazanimi z mazilom iz lubja – očarljivo burmansko zaščito pred soncem – barantajo s prodajalcem rib. Goloprsi najstniki na ulici v krogu igrajo bučno igro chinlon, po pločnikih pa posedajo trebušasti možje v majicah s kratkimi rokavi in longyijih, tradicionalnih burmanskih sarongih, ter žvečijo betelove orehe. A to razpoloženje, ki spominja na karnevalsko, ne traja dolgo. V tropih se hitro stemni in zaradi pomanjkanja elektrike, ki pesti Mjanmar, je nagli prehod iz svetlobe na lepem videti strašljiv. Razpadajoče vladno poslopje iz kolonialnega obdobja zagrne tema. Iz ozke uličice nasproti preseva modrikast soj televizorjev, ki jih napajajo prenosni generatorji. Ulični prodajalci pod drevesi so nevidni, le njihovo blago razsvetljujejo sveče: kroge srebrnkastih rib, šope škrlatnega cvetja bananovcev, skladovnice betelovih listov. In v modri leseni gajbici zložene piratske DVD-je z ameriškimi filmi in glasbo. “Welcome to the Hotel California,” dobrodošli v hotelu Kalifornija, mi v brezhibni angleščini zakliče glas iz teme. Trije mladeniči, ki na plastičnih stolih sedijo na ulici, se ob pozdravu nasmejijo. Prodajalec DVD-jev, mršav 29-letnik z očali z žičnatim okvirjem in rožnato srajco, z nasmeškom skoči na noge. Čeprav se je njegovo šolanje končalo v četrtem razredu, govori angleško s pravo ploho fraz, napaberkovanih iz hollywoodskih filmov in učbenikov iz 50. let minulega stoletja. Pravi, da se ob tem, ko sreča Američana, počuti “over the moon, on cloud nine, pleased as Punch”, prekipeva od sreče, je v devetih nebesih, žari od veselja. Trije “najboljši prijatelji” – pravijo, da jim je ime Tom, Dick in Harry – se dobivajo skoraj vsak večer, da vadijo angleške fraze. Tega večera so ob čaju z mlekom še ure dolgo veselo kramljali in se postavljali z novimi izrazi kot z zrnci zlata. V temi za hipec pomišljajo, belijo si možgane ob besedilu stare uspešnice ameriške skupine Eagles. “Hej, mogoče lahko pomagate,” pravi Tom. “Kaj hočejo reči, ko pravijo, ‘We are all just prisoners here of our own device’?” Tu smo vsi le ujetniki svojega lastnega izmisleka? Mjanmar je mrakobna dežela, kjer se lahko celo najnedolžnejše vprašanje zdi polno skrivnih nakan. Večji del druge polovice minulega stoletja je to pretežno budistično deželo s kakimi 50 milijoni prebivalcev klesala oblast – in paranoja – tamkajšnjih vojaških voditeljev. Tatmadav, kot pravijo državni vojski, je bil pred razglasitvijo neodvisnosti od Velike Britanije edina institucija, ki je bila v razcepljeni deželi sposobna uveljaviti avtoriteto. To je delno izvedla tudi tako, da je Mjanmar potegnila v strašljivo osamo, iz katere se začenja šele zdaj počasi izvijati.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.