September 2011 | Zbegani gospodarji Sahare

Besedilo: Peter Gwin
Fotografije: Brent Stirton

Poveljnik upornikov, obraz ima skrit za temnim turbanom, me vodi po rahlem pesku, ponekod osmojeno črnem od min, ki jih je razneslo, in nastlanem s sipcem, ki je ostal od niza bitk, bojevanih tod, na otroško nogometno igrišče. Ob skoraj vsakem koraku nama pod podplati škrtajo tulci odsluženih nabojev za puške. “Stopajte tja kot jaz,” me posvari in omeni, da je nigrska vojska minirala območje, kjer je bila šola za Tuarege. Njegovi možje so nekatere mine odstranili; druge ostajajo izgubljene v premikajočem se pesku. “Morda so zakopane pregloboko, da bi jih razneslo, če bi stopili nanje.” Pozno popoldne je, v sušni dobi, in temperatura je končno zdrknila pod 40° C. Umazano bele sipine, ki se raztezajo tja na sever, začenjajo dobivati rožnat pridih in po dnu doline se širijo sence strmih grebenov na jugozahodu. V tej samot ni dolini po imenu Tazerzaït, kjer se gorovje Aïr srečuje z velikim peščenim morjem Sahare, so poveljnikovi možje izbojevali največjo zmago v dve leti trajajoči vstaji proti nigrski vladi. Uporniki, po rodu vsi Tuaregi, so potomci divjih nomadov, ki so več stoletij obvladovali donosno karavansko trgovino z zlatom, začimbami in sužnji, potekajočo križem kražem po neobljudenem območju Severne Afrike. Bojujoč se pod praporom Gibanja Nigrcev za pravico in delno s podporo libijskega voditelja Moamerja Gadafija so v Tazerzaïtu zajeli 72 vladnih vojakov in ponovili svoje zahteve, naj vlada deli z njimi zaslužek od drugega dragocenega vira: urana, ki ga pridobivajo v rudnikih na tuareškem ozemlju. Tuaregi so v znamenje dobre volje izpustili vse ujetnike – razen enega. “Ta je vojni zločinec,” pravi poveljnik. Spotoma mi razlaga, da so tamkajšnji Tuaregi postavili šolo v Tazerzaïtu, ker je v bližini vodnjak, ki leži na sredini med daleč razmetanimi pašnimi območji, to pa omogoča družinam, da obiščejo svojo otročad, ko se selijo s čredami. Prej so domačini otroke, ki so jih hoteli izšolati, poslali v oddaljene vasi in jih le poredko videvali. “Moj oče je znal živeti samo v puščavi,” pravi poveljnik. “Znal je popeljati karavano s soljo v Bilmo, najti pašo v puščavi, loviti antilope po soteskah in divje ovce po gorah. To znam tudi jaz, vendar bo življenja v puščavi počasi konec. Naši otroci potrebujejo šolo.” Doseževa vrh majhne strmine, kjer stojijo tri učilnice iz opek, narejenih iz blata, s stenami, navrtanimi od krogel, strehe ni. Table so popisane z grafiti, ki so jih pustili nigrski vojaki – s francoskimi psovkami in stripovskimi risbami, ki upodabljajo Tuarege med spolnim odnosom z živalmi. Štirje uporniki s kalašnikovkami, obešenimi čez ramo, so domnevnega vojnega zločinca pripeljali iz gorske votline, v kateri ga imajo ujetega. Stoji zgrbljen, kot kujajoč se najstnik, in prekriža pa spet razplete roke, z očmi prebada može. Rokave maskirne uniforme ima odrezane in vojaške škornje razvezane. Trdi, da je star 27 let, vendar je zaradi oblega obraza in okornega vedenja videti veliko mlajši. Pozno je že in uporniki postajajo napeti, ko so takole izpostavljeni. Nigrska vojska je na poraz na tleh odgovorila z nakupom helikopterjev in pred nedavnim upornike presenetila z napadom iz zraka, v katerem je umrlo več mož, med njimi eden izmed voditeljev. Možje škilijo proti obzorju in občasno vsi potihnejo in prisluškujejo, ali ne bodo morda zaslišali zvoka propelerjev v zraku. “Kupujejo helikopterje, da tolčejo po nas, ne bi pa nam postavili šol ali vodnjakov,” pravi poveljnik, ko me popelje na rob šolskega zemljišča. Zadaj nama sklonjene glave sledi ujetnik, vezalke mu odskakujejo po tleh. Poveljnik postoji na kraju, kjer kamni, položeni v sipki pesek, zaznamujejo tri grobove. “Tu so pokopani trije starci,” pravi. “Ko je vojska napadla,” pokaže na enega od grobov, “ta mož, ki je bil slep, ni hotel bežati.” Pomaha proti drugima grobovoma. “Ta dva ga nista hotela zapustiti.” Opisuje, kako so vojaki starce obtožili, da so pomagali nastavljati zemeljske mine. “Tiste noči so jih mučili zadaj za učilnicami. Skrivali smo se v hribih, prav tamle,” pravi in pomigne na obronke hribov nad nami. “Slišali smo, kako vpijejo.” Govori tiho. “Tale,” pokaže na grob na sredini, “je moj oče.”


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.