Oktober 2011 | Dirka za južni tečaj

Besedilo: Caroline Alexander
Fotografije: Norveška nacionalna knjižnica idr.

"Torek, 12. septembra. Precej slaba vidljivost. Močan severni veter. –52° C. Pse je mraz opazno izčrpal. Možje, otrdeli v zmrznjenih oblačilih, po v mrazu prebiti noči, so bolj ali manj zadovoljni … Obeti za milejše vreme vprašljivi." Pisec tega redkobesednega dnevnika je bil norveški raziskovalec Roald Amundsen, ki je pet let poprej zaslovel kot prvi človek, ki je preplul legendarni arktični Severozahodni prehod med Atlantskim in Tihim oceanom. Tokrat je bil na nasprotni strani sveta, na Antarktiki, da bi pobral najuglednejšo nagrado, ki je še čakala raziskovalce: južni tečaj. To drzno dejanje, ki ga je načrtoval z zanj značilno pikolovsko natančnostjo, je bilo tudi posledica spleta okoliščin. Dve leti prej je bil Amundsen sredi načrtov, da bi razširil raziskovanje Severnega ledenega morja in bi se pustil na plavajočem ledu nesti prek severnega tečaja, ko je prejel novice (njihovo verodostojnost so pozneje izpodbijali), da je Robert Peary tečaj že dosegel. “Tisti hip,” se je Amundsen spominjal pozneje, “sem se odločil zamenjati bojišče – se obrniti za 180 stopinj in se odpraviti proti jugu.” Računal je, da mu bo osvojitev južnega tečaja prinesla ne le slavo, ampak tudi denar za prihodnje raziskave. Na videz se je pripravljal za pot proti severu, skrivaj pa načrtoval pot na jug. Toda osvojitev južnega tečaja ni bila nekaj samoumevnega. Proti jugu se je prav takrat odpravljala tudi britanska antarktična odprava pod vodstvom Roberta Falcona Scotta, deležna precejšnjega zanimanja medijev. Amundsen se je tekmečevih načrtov, kot razberemo iz njegovega dnevniškega zapisa 12. septembra, dobro zavedal. V strahu, da bi ga Scott prehitel, je odpravo začel prezgodaj, pred prihodom polarne pomladi in znosnejšega vremena. Posledice so bile pogin dragocenih psov in ozebline na nogah njegovih mož, ki se še po mesecu dni niso pozdravile. In ko je hitel nazaj proti baznemu taboru Framheim (poimenovali so ga po njegovi slavni polarni ladji Fram, ‘naprej’), je zapustil dva tovariša, ki sta se potem mukoma prebila do tabora dan po njegovem prihodu. “Temu ne bi rekel odprava. To je panika,” je Amundsenu zabrusil Hjalmar Johansen, najizkušenejši polarni raziskovalec na odpravi. Te besede mu je Amundsen globoko zameril, zato ga pozneje ni izbral v skupino, ki je dosegla tečaj. Te očitne napake so vredne omembe, ne da bi Amundsena očrnili, marveč da bi razbili mit, ki se je spletel okrog njega: da je osvojil tečaj zgolj zaradi trezne uporabe strokovnega znanja in ambicioznosti, sam pa da je bil hladen, pust profesionalec. Takšna oznaka je v popolnem nasprotju z upodobitvijo Scotta, ki naj bi se bil s svojo hrabro britansko odpravo odločno in pogumno bojeval za vsak kilometer poti, a je potem tragično preminil v ledu. Ponesrečeni začetek odprave septembra 1911 je opomin, da ni pri tako tveganem početju, kot je polarno raziskovanje, nič gotovega. Amundsen, premišljen in previden mož, je bil tudi mož velikih ambicij, žrtev tistih nevarnih sanj in vzgibov, ki ženejo vse raziskovalce, da tvegajo življenje v divjih krajih. Amundsenova veličina ni bila v tem, da ga te sile ne bi gnale naprej, marveč v tem, da jih je obvladoval – kakor beremo v njegovih dnevniških zapisih. Štiri dni po prezgodnjem startu je nepristransko pretehtal razmere, v katerih se je znašla njegova skupina, in se odločil, da “se je treba vrniti in počakati na pomlad. Tvegati življenje mož in živali s trmastim vztrajanjem, ko smo se že odpravili na pot, bi bilo nedopustno. Če želimo zmagati v tej igri, moramo poteze vleči premišljeno; ena napačna poteza lahko vse postavi na kocko.” Sposobnost stvarno presoditi razmere in ohraniti razsodnost, ko te nosijo sanje, je redka vrlina. Tako kot drugi veliki raziskovalci je tudi Amundsen vedel, kdaj je treba odnehati. Roald Engelbregt Gravning Amundsen je imel pred odpravo na južni tečaj za seboj že občudovanja vreden življenjepis. Rodil se je leta 1872 v bogati družini ladjarjev in pomorščakov; že pri 25 letih se je kot drugi častnik na ladji Belgica pridružil znanstveni odpravi na Antarktiko. Ko je Belgica obtičala vklenjena v morski led, so se člani posadke nehote proslavili kot prvi ljudje v zgodovini, ki so prezimili na Antarktiki. Demoralizirano in od bolezni izčrpano posadko sta držala pokonci ladijski zdravnik Frederick Cook (ki je pozneje zapravil ugled z lažnimi trditvami, da je prvi osvojil severni tečaj in Mount McKinley) in Amundsen, ki je, po njegovem dnevniku sodeč, skrbno opazoval okolico. “Oblika in velikost šotora sicer zagotavljata udobnost, vendar je preobčutljiv za veter,” je pisal februarja 1898. Z leti se je domislil številnih koristnih izboljšav polarne opreme.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.