Oktober 2011 | Poklon Anslu Adamsu

Besedilo: Robert M. Poole
Fotografije: Peter Essick

Ansel Adams je šel junija 1916 pohajkovat po Sierri Nevadi, opremljen s fotoaparatom – kodakom no. 1 browniejem – in začel fotografirati. “Najbrž bom bankrotiral, če bom slikal tako naglo,” je nadobudni 14-letni fotograf tisto poletje pisal teti Mary v San Francisco. “Trideset sem jih že posnel.” Fotografiral je skoraj 70 let, do smrti pri 82 letih leta 1984, ko je bil že svetovno znan fotograf in vpliven glasnik divjine. Čeprav je veliko potoval, se je vedno znova vračal v Sierro – na pustolovščine, po umetniški navdih, prijateljstvo in uteho, ki jo je našel med tamkajšnjimi razbrazdanimi granitnimi vrhovi z vmesnimi zasneženimi prelazi in muhavim nebom. Njegove edinstvene upodobitve teh motivov še vedno privabljajo romarje v divjino, poimenovano po njem, globoko v osrčju Visoke Sierre, v upanju, da bodo uzrli, kar je uzrl on. Jasnega avgustovskega jutra se je izza dreves prikazala skupina Adamsovih občudovalcev na konjskih hrbtih, za njimi se je dvignil oblak prahu, ko se jim je na močni, poševni sončavi na skoraj 3000 metrih nadmorske višine ponudil sijajen pogled na Thousand Island Lake. ‘Jezero tisočerih otokov’, posejano z balvani in obkroženo z bohotnimi gorskimi travniki, se je lesketalo pod jasnim sinjim nebom, s črnima gmotama Banner Peaka in Mount Ritterja, zasidranima ob njem. Jezdeci so privezali konje v borov gaj in eden od njih je pojasnil namen njihove poti. “Iščemo luknje Anslovega stativa,” je dejal Michael, 77-letni živahni internist iz Fresna, zdaj upokojen. O luknjah stativa se je le šalil, ne pa tudi o svojih upih, da bodo našli natanko tisto mesto, od koder je Adams na začetku svoje fotografske poti naredil nepozabni posnetek jezera in Banner Peaka – in pri tem presenetil še samega sebe. “Naredil sem veliko enoličnih posnetkov in pretrpel nekaj sramotnih polomij,” je zapisal v avtobiografiji, ko se je spominjal izleta k jezeru Thousand Island leta 1923. Toda neka fotografija se je izkazala za izjemo. “Še vedno se spominjam razburjenja na prizorišču,” je nadaljeval. “Zdelo se je, da se je vse ujelo na najboljši način: skalovje, oblaki, gora in osvetlitev … Ta fotografija še vedno izžareva skladnost in čarobnost, kakršno so v tistih prvih letih premogle le redke.” To je bil za tedaj 21-letnega Adamsa, ki še vedno ni bil odločen, ali naj se usmeri v poklic klasičnega pianista ali fotografa, trenutek odločitve. “Tisto pohajkovanje leta 1923 je pomagalo, da se je jeziček na tehtnici prevesil k fotografiji – vedel je, da je nekaj v njem,” je dejal Michael, ki je budno spremljal fotografovo poklicno pot, razčlenjeval njegove slike, vsrkaval njegovo pisanje in potoval na številne kraje, kjer je bil delal. Še nikdar pa ni bil v tem kotičku Adamsove dežele, dostopne le po ozkih stezah, ki se vzpenjajo po vzhodnih pobočjih Sierre in pripeljejo v sredo divjine. “No, končno sem pri jezeru Thousand Island,” je zavriskal in proslavil svoj prihod v višavje, kjer se je počutil kot doma. Lahkotno je pohajkoval med balvani ob jezeru s starim kavbojskim klobukom na glavi in bil s svojo robato postavnostjo in belo brado živo poosebljenje Ansla Adamsa – ne brez razloga: je namreč fotografov edinec, ki se je tu želel znova zbližati z očetom ob spominih nanj in skleniti poglavje družinske zgodovine, povezano z Banner Peakom. “Ko je oče posnel to fotografijo,” je dejal, “je pohajkoval s prijateljem Haroldom Savillom. Imela sta osla, da jima je nosil opremo. Ansel je fotografiral, Harold je držal osla. Ko je fotografija Banner Peaka zaslovela, je Harold z užitkom vsevprek razlagal: ‘Anslu sem ga držal, ko je nastajal ta posnetek!’” Michael se je še vedno hihital, ko jo je ubiral po bregu jezera, medtem ko sva midva z njegovim sinom Matthewom blodila gor in dol ob jezeru in si vse natančno ogledovala, se pražila na jarkem soncu in bila precej obupana, ker nobeno izmed gledišč ni bilo videti čisto pravo. Nazadnje pa sva le prepoznala balvana pred Banner Peakom in določila lego kot 37° 43’ severno in 119°10’ zahodno. Pogled je bil od tam natanko tak, kot ga je videl Ansel Adams, razen puhastih oblakov, ki so ometali gore, teh tokrat ni bilo, in borovca na desni, ki se je očitno po letu 1923 vrinil v kompozicijo. “Drugače pa je bolj ali manj tisto, kar je videl ded,” je rekel Matthew Adams, ki ohranja družinsko zanimanje za fotografijo in je predsednik Galerije Ansla Adamsa v Yosemitskem narodnem parku. Mlahavih razpotegnjenih udov je mlajša različica deda z rimskim nosom in s temnim obrvnim lokom. Na plano je potegnil žepni fotoaparat in posnel fotografijo očeta. Ta si je z glave snel kavbojski klobuk in slonel ob jezeru, ki je pred davnim časom pritegnilo Anslov pogled. Naloga opravljena, zajahali smo in se na vzdržljivih, mirnih konjih vrnili v tabor. Spustili smo se po eni stezi in se povzpeli po drugi, čez visokogorske travnike, ki so žareli od preprog volčjega boba in prerijskega ognja, mimo skrivenčenega brina v višjih legah in čez prelaz k jezeru Clark Lakes, kjer je bil iz našega tabora lep razgled na gore. Sence so se podaljšale, prižgale so se zvezde in kot bi odrezal, se je zrak shladil. Povlekli smo stole bliže k ognju in se spominjali moža, zaradi katerega smo se zbrali tu.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.