Februar 2012 | Dežela jutrišnjega dne

Besedilo: John Lancaster
Fotografije: Gerd Ludwig

V novi kazahstanski prestolnici ne manjka eksotičnih poslopij, od katerih nekatera še najbolje opisujejo posmehljivi vzdevki, ki so jim jih nadeli domačini: Banana (živo rumena poslovna stolpnica), Sedem sodov (grozd stanovanjskih stolpnic), Vžigalnik (poslopje ministrstva za promet in zveze). Narodnemu spomeniku Bajtereku pa kakega podobnega vzdevka ni mogoče nadeti, ker preprosto ni podoben ničemur. Vsaj ničemur s tega sveta. Bajterek, kar po kazaško pomeni “visok topol”, je 97 metrov visok stolp, podprt z zunanjim ogrodjem iz belo prebarvanega jekla. Na vrhu tiči zlato obarvana steklena krogla. Kot pravi napis ob vznožju, spomenik upodablja kazaški mit o Samruku, sveti ptici, ki vsako leto znese zlato jajce – sonce – v krošnjo velikanskega drevesa življenja. Kdo si ga je zamislil? Nihče drug kot Nursultan Nazarbajev, jeklar, ki je postal samodržec in vodi deželo že vse od osamosvojitve od Sovjetske zveze leta 1991. Pravijo, da je izvirno zamisel skiciral na papirnati prtiček.

Tako kot si je v 18. stoletju car Peter Veliki prilastil močvirnato zaplato zemlje na baltski obali in vtisnil svoj pečat Sankt Peterburgu (prestolnici moči v carski Rusiji), tako je tudi Nazarbajev izbral odročen kraj in vanj zapičil zastavo novega Kazahstana. Kaj potem, če je bila nekdanja prestolnica Almaty umirjeno, prijetno mesto, ki si ga je, razen predsednika, želel zapustiti le malokdo. Konec leta 1997 se je vlada uradno preselila v ledeno, vetrovno Aqmolo skoraj 1000 kilometrov na sever, v srednjeazijsko stepo brez dreves. Mesto so pozneje preimenovali v Astano – kazaški izraz za “prestolnico” – in to spremembo imena vsako leto počastijo 6. julija, na dan Astane, ko rojstni dan praznuje tudi predsednik Nazarbajev. Z nafto in rudami bogati Kazahstan je za novo prestolnico zapravil milijarde, povabil je nekatere vodilne svetovne arhitekte, naj svoja dela predstavijo na levem bregu reke Išim (Esil). Ta ločuje upravni del oziroma “novo mesto” od starejšega okrožja na desnem bregu, ki so ga večinoma zgradili v sovjetskem obdobju. Na podlagi teh povabil so nastala poslopja, napaberkovana od vsepovsod, na pogled sicer zanimiva, a ne po okusu vsakogar. Toda naj vam je Astana všeč ali ne, mesto bo obstalo; v desetih letih se je število prebivalcev s 300.000 povečalo na več kot 700.000. Spotoma je postala še orjaški reklamni pano za kazaško narodno zavest in prizadevanja – ni le mesto, je hkrati bilančno poročilo.

 



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.