Februar 2012 | Poslednji jamski ljudje

Besedilo: Mark Jenkins
Fotografije: Amy Toensing

V votlini je ležala Lidia Maiyu. Umirala je. Zvita je bila ob ognjišču, njene roke in noge so bile samo še kot grčave palice. Oči je imela široko razprte v pričakovanju smrti. Zakašljala je, telo se ji je krčevito streslo, da je vzkliknila od bolečine. Morda je bila stara 15 let, ni vedela zagotovo. Tri mesece pred tem je rodila, a je otročiček umrl; skupina je pustila truplo v votlini in se premaknila naprej. Pasu Aiyo, njen mož, mi je povedal, da tako pač je. “Kadar zboliš, ali ozdraviš ali pa umreš.”

Razen soja tabornega ognja je bila nepredirna tema. Nobeno noč ni bilo videti zvezd, kot da bi bilo preveč upati na kaj takega. Namesto tega je nad kamnitim nadstreškom lilo, voda je v pljuskih neutrudno tolkla po orjaških listih v gozdu. Zdelo se je, da v gorah Papue Nove Gvineje ponoči vedno dežuje. Zato si Lidia in tistih nekaj njenih ljudi, Meakambutov, kolikor jih je ostalo, poiščejo zavetje v skalnih zavetjih – tam je suho. Votline visoko v pečinah, do katerih se je treba včasih vratolomno povzpeti po ovijalkah, so tudi naravne utrdbe, ki so Meakambute nekdaj varovale pred sovražniki: lovci na človeške glave, ljudožerci in tatovi nevest. Toda to je bilo pred mnogimi rodovi. Zdaj sta njihova sovražnika ne tako nasilna, a nič manj smrtonosna: malarija in tuberkuloza.

 



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.