April 2012 | Sto let po nesreči

Besedilo: Hampton Sides
Fotografije: Walden Media idr.

V temi oceanskih globin počivajo razbitine, zmešnjava zarjavelega jekla, raztresenega po približno 400 hektarov velikem območju morskega dna v severnem Atlantiku. Na njej so se naselile glive in bakterije, ki jo počasi obžirajo. Med njenimi nazobčanimi braniki se kradejo čudne brezbarvne življenjske oblike. Po letu 1985, ko sta razbitine našla gostujoči raziskovalec društva National Geographic Society Robert Ballard in Jean-Louis Michel, od časa do časa nad žalostnimi ostanki Titanika zapluje daljinsko vodeno plovilo ali podmornica s človeško posadko, v njegovo smer pošlje zvočni impulz iz sonarja, posname nekaj fotografij – in se vrne na površje.

Zadnja leta raziskovalci, kot sta James Cameron in Paul-Henry Nargeolet, iz globin prinašajo vse jasnejše posnetke razbitine. Toda zaradi motne vode, polne lebdečih delcev, in omejenega dosega podmorniških žarometov je bil do zdaj naš pogled nanjo večinoma podoben kukanju skozi ključavnico. Nikoli nam ni uspelo ugotoviti, v kakšnem medsebojnem razmerju so posamezni kosi razbitin. Nikoli nismo dobili celovitega pregleda nad tem, kar leži tam spodaj.

Vse do zdaj. V avtodomu, parkiranem za Oceanografskim inštitutom Woods Hole (WHOI) in natrpanem z najrazličnejšimi visokotehnološkimi napravami, je stal William Lange in pregledoval povečan zemljevid območja razbitin Titanika, izdelan na podlagi sonarskih meritev – mozaik, ki so ga z neizmerno skrbnostjo sestavljali več mesecev. Na prvi pogled ta srhljiva podoba morskega dna spominja na Lunino površje.



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.