Junij 2012 | Zazrti v sonce

Besedilo: Timothy Ferris
Fotografije: NASA

V  četrtek, 1. septembra 1859, se je 33-letni pivovar in ljubiteljski astronom Richard Carrington povzpel po stopnicah domačega observatorija v bližini Londona, odprl loputo kupole, kot vsako sončno dopoldne obrnil teleskop proti Soncu in si ogledal njegovo 28-centimetrsko projicirano sliko. Redno je opazoval Sončeve pege in si zapisoval njihovo število. Med opazovanjem sta njegovo pozornost naenkrat pritegnili izjemno svetli lisi, ki sta se nenadoma pojavili med pegami v večji le nekaj minut pozneje je magnetna igla v londonskem observatoriju Kew začela divje poplesavati. 

Še pred zoro naslednjega dne se je nočno nebo obarvalo v rdečih, zelenih in vijoličnih odtenkih mogočnega polarnega sija. S polarnega območja se je razlil vse do Havajev in Paname. Taborniki, ki so prav takrat šotorili v Skalnem gorovju, so močni polarni sij zamenjali za zoro, vstali in si začeli pripravljati zajtrk.

Sončev blišč, ki ga je opazil Carrington, je napovedal izbruh orjaškega elektromagnetnega viharja, ki je na pot proti Zemlji bruhnil na milijarde ton nabitih delcev. Ko je nevidni val nabitih delcev trčil v našo magnetosfero, je v njej sprožil električne tokove, ti pa so naelektrili telegrafske linije in uničili naprave v kar nekaj telegrafskih postajah. Drugod so telegrafisti ugotovili, da lahko izklopijo električno napajanje naprav, pa vseeno dobivajo in pošiljajo telegrame. Geomagnetna elektrika je bila tako močna, da je nadomestila baterije! "Delamo na elektriko, ki jo proizvaja severni polarni sij", je telegrafist iz Bostona sporočil v Portland v zvezni državi Maine. "Kakšen je sprejem?" 
"Veliko boljši, kot če imam vklopljene baterije", je odgovoril telegrafist iz Portlanda.



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.