Junij 2012 | V senci Kitajske

Besedilo: Michael Paterniti
Fotografije: Mark Leong

Na obali Južnokitajskega morja mesto Hongkong migota in žari v soju luči. Njegovi znameniti nebotičniki so ponoči videti kakor kamniti stebri in zdi se, kot da morje v prelivu odseva barvito paleto želja meščanov. V Hongkongu je malo ravnega sveta, pa vendar ni v nobenem mestu na svetu toliko nebotičnikov. Tako na gosto je pozidan z zgradbami, ki imajo tudi več kot sto nadstropij, da je videti, kakor bi se s pobočij dvigali s helijem napolnjeni baloni. 

Hongkong je plavajoče mesto. Plava med svetovi, na spremenljivih menjalnih tečajih valut in prvih kotacijah delnic, nepremičninskih špekulacijah in juanih novopečenih bogatašev iz Kitajske, ki množično prihajajo v mesto. Plava tudi na usedlinah svoje preteklosti: v različnih obdobjih je bil ribiška vas, piratska naselbina, britanska kolonija. Danes je posebno upravno območje znotraj Kitajske in doživlja neznanske pritiske kulturnih in gospodarskih sprememb, ki so zajele to državo. V mestu z več kot sedmimi milijoni prebivalcev pa vse bolj prevladuje občutek nelagodja, ki se iz dneva v dan krepi in je v popolnem nasprotju z veličastnimi, obetavnimi časi, ko je bil Hongkong eno od velikih azijskih poslovnih središč.

Iz nekoč vrtoglavega pridobitništva je zdrsnil v hudo preganjavico, seveda zaradi nove Kitajske, drugega največjega svetovnega gospodarstva, ki kot nejasna, grozeča, mogočna senca visi nad vsakim pogovorom v mestu. V ničemer ji ne zaupajo. Prezirajo jo in hkrati neizmerno občudujejo. Povsod v mestu je čutiti hlape tega nelagodja, kot meglico, ki se dviga iznad pristanišča ali vrvečih ulic ob zori, kot mešanico zmede in strahu ter kot vse izrazitejšo slutnjo, da se enkratnosti Hongkonga bliža konec.



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.