Julij 2012 | Zamirajoči glasovi

Besedilo: Russ Rymer
Fotografije: Lynn Johnson

Nekega zgodnjejesenskega jutra so Andrej Monguš in njegovi starši začeli pripravljati vse za večerjo tistega dne; iz črede so odbrali debelorepo ovco črnega obličja in jo zunaj ograde za živino prekobalili vznak na ponjavo. Dom Monguševih stoji v sibirski tajgi, na robu neskončne stepe, tik onkraj obzorja Kizila, prestolnice ruske republike Tuva. Družina živi blizu zemljepisnega središča Azije, jezikovno in zasebno pa poseljuje mejno območje, kjer poteka ločnica med napredkom in tradicijo. Tradicionalno so Tuvčani nomadski pastirji, med letom selijo svoje aale – tabore, ki jih sestavlja nekaj jurt – pa ovce in krave in severne jelene od pašnika do pašnika, kot narekuje letni čas.

Starejša Monguševa, ki spet živita v kmečkem aalu, potem ko sta več let delala v mestu, govorita tuvsko in rusko. Andrej in njegova žena pa znata še angleško, učita se z lističev z angleškimi izrazi, s katerimi je polepljen menda čisto vsak predmet v njuni sodobni kuhinji v Kizilu. Sta glasbenika in sta zaposlena v tuvskem narodnem orkestru, zasedbi, ki s tradicionalnimi tuvskimi glasbili izvaja tradicionalne skladbe v simfonični priredbi. Andrej je mojster značilne tuvske glasbene oblike, grlenega petja ali khöömeia.



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.