Julij 2012 | Račje zgodbe

Besedilo: Tom Turk
Fotografije: Borut Furlan

Velika kozica (Melicertus kerathurus) se je dvignila s peščenega dna in postavila na ogled podvodnemu fotografu in njegovi spremljevalki. Ta nenavadni pogled na bitje, ki večinoma živi v globini 200 metrov in več, je dokaj značilen za zelo mrzlo zimsko potapljanje ob Rtu Madona v Piranu. To je le ena izmed podob, ki jih ponuja zanimivo življenje rakov, pripadnikov najobsežnejše skupine vodnih členonožcev. Velika kozica je zgolj eden od velike večine rakov, ki živijo dokaj vsakdanje samostojno življenje, sestavljeno iz skrivanja, hranjenja in občasnih levitev, stalnic, povezanih z račjim ogrodjem in rastjo. Nekatere vrste rakov pa preživijo le v simbiontskih odnosih s partnerji. Njihova biologija je posebna, čeprav gre le za manjši delež račjih zgodb. A vsaka manjšina je v primerjavi z večino še toliko zanimivejša.

“Pogledal sem v vsakega bradavičastega kozolnjaka, ki sem ga videl, in med potopom jih ni bilo malo, a drobno kozolnjaško kozico (Ascidonia flavomaculata) sem opazil le v dveh,” je nekoč pripovedoval Gianni Pecchiar, zamejski podvodni fotograf iz Trsta. Ta, očitno dokaj redka, do dva centimetra velika, skoraj prozorna in z rumenimi pikami posuta kozica je ena izmed številnih vrst rakov, ki živijo v t. i. prostorskih simbiozah, torej v telesnih votlinah drugih živali. Praviloma gostitelju ne škodujejo, še več, včasih mu celo koristijo. V Jadranskem morju obstaja kar nekaj takih simbioz, ena bolj znanih je tista med velikimi leščurji in leščurjevimi kozicami (Pontonia pinnophylax).



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.