Avgust 2012 | Življenje po Ranjenem kolenu

Besedilo: Alexandra Fuller
Fotografije: Aaron Huey

Skoraj vsako zgodovinsko grozodejstvo je povezano s kakšno simbolno zemljepisno točko, krajem, katerega ime ponazarja trpljenje celotnega naroda: Auschwitz, Robben Island, Nanjing. Za Oglalske Lakote iz indijanskega rezervata Pine Ridge je to kraj v bližini potoka Wounded Knee (‘Ranjeno koleno’), 25 kilometrov od mesteca Pine Ridge (‘Borovo sleme’). Vzpetina ni od daleč nič posebnega, zgolj slikovit, z drevesi posejan grič v rahlo valoviti preriji. Pa vendar tam, pri skupnem grobu vseh, ki so jih pobili na zimsko jutro pred več kot sto leti, ni težko verjeti, da energija – dejanj strahovitega nasilja in neizmerne ljubezni – za vekomaj obvisi v zraku kot duh.

Alex Belo pero, 60-letni oglalski aktivist, živi z ožjo in širšo družino na 800 hektarov velikem ranču v bližini Ranjenega kolena. Njegova zemlja je lepša od vsake pesmi; to je z žajbljem poraščeno gričevje, ki se kobali do potokov, nekoliko presušenih v bujnem poznem poletju. Z nekaterih točk se vidi narodni park Badlands, same od sonca pobeljene konice in najedene vrhove. In če se ozrete v drugo smer, zagledate obzorje, ovenčano s temoto južnodakotskih vzpetin Black Hills.

Nekega vročega, vlažnega dne v začetku avgusta sem se pripeljala na pogovor z njim; sedela sva v kuhinji na prostem, zaščiteni z mrežo proti žuželkam, ki jo je bil pravkar postavil ženi. Vrt je gosto preraščala konoplja. “Vi kar skadite, kolikor vam drago,” mi je ponudil. “Vedno pravim ljudem: kadite po mili volji, samo ne pričakujte, da vas bo zadelo.” Rastline so ostanek nasada industrijske konoplje – Cannabis sativa z nizko vsebnostjo tetrahidrokanabinola (THC) – ki jo je njegova družina gojila leta 2000.



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.