Januar 2013 | Nemirni geni

Besedilo: David Dobbs
Fotografije: Mittchellova knjižnica, Državna knjižnica Novega južnega Walesa

Pozimi leta 1769 je britanski raziskovalec kapitan James Cook kmalu po začetku svojega prvega popotovanja po Tihem oceanu od polinezijskega svečenika Tupaia dobil osupljivo darilo – zemljevid, prvi, ki ga je videl kak Evropejec, na katerem so bili prikazani vsi glavni otoki južnega dela Tihega oceana. Po nekaterih poročilih je Tupaia zemljevid skiciral na papir; po drugih ga je opisal z besedami. Nedvomno pa je ta zemljevid Cooku takoj omogočil veliko popolnejšo predstavo o južnem delu Tihega oceana, kot jo je imel katerikoli drug Evropejec. Prikazoval je vse večje otoške skupine na območju, ki je povprek, od Markizinih otokov do Fidžija, merilo približno 5000 kilometrov. Ujemalo se je s tistim, kar je bil Cook dotlej že videl, ob tem pa se mu je razkrilo tudi marsikaj, česar še ni.

Cook je Tupaia na Tahitiju vzel v službo na ladjo Endeavour. Kmalu zatem je Polinezijec osupnil posadko s tem, da je ladjo popeljal na otok kakih 500 kilometrov južneje, ki ga Cook ni poznal, ne da bi se enkrat samkrat ozrl na kompas, zemljevid, uro ali uporabil sekstant. Ko je naslednje tedne pomagal voditi ladjo od enega arhipelaga do drugega, so se mu mornarji čudili, saj jim je znal vselej, podnevi in ponoči, ob jasnem in oblačnem vremenu, natančno pokazati, v kateri smeri leži Tahiti.



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.