Februar 2013 | Vladarice voda

Besedilo: Adam Nicolson
Fotografije: Charlie Hamilton James

S Charliejem sva se odpravila na lov za vidrami. V neoprenskih oblekah sva se potopila v morje le toliko, da sva lebdela tik pod gladino. Tankerji so pluli proti pomolom in zubljem gorečega plina na naftnem terminalu v zalivu Sullom Voe.

Bila sva na Shetlandskih otokih na skrajnem severu Britanskega otočja. Helikopterji z naftnih ploščadi v Severnem morju so ropotaje pristajali na letališču za nama, a so se zdeli neskončno daleč.

Charlie Hamilton James fotografira britanske vidre, že odkar se je zaljubil vanje. Zgodilo se je pred nekaj desetletji, ko se je začela vrsta številčno zmanjševati. Od tedaj neutrudno spremlja njen vnovični vzpon. Zelo dobro ve, kako slediti tem živalim, in razložil mi je, kako naj to počnem tudi sam: obraz čim globlje potopi pod vodo, neoprensko pokrivalo naj ne gleda iz nje, bodi tiho – ne šepetaj (raje se sporazumevaj z gibi), dihaj čim tiše, ne čofotaj s plavutmi, in če boš imel srečo, se boš morda kateri približal.

V plitvini so nama izpod nog bežale drobcene bokoplute. Približala sta se tjuljna, da bi si ogledala debeluha z očali, ki sta blodila po morju. Toda vidre, ki sva jo pričakovala, ni bilo na spregled. Še uro pred tem sva jo skozi daljnogled videla kot oddaljen, tridelen obris s sploščeno glavo, upognjenim hrbtom in dolgim, močnim repom oziroma krmilom, kot mu prikladno pravijo. Samci vider ga bahavo razkazujejo in tako drugim vidram sporočajo: to je moje ozemlje. Ko sva opazovala in čakala, se nama je mraz zažiral globoko v kosti.



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.